*pupika*
|
Drage moje punce. Naša pot je res trnjeva.
Po prvem splavu (v 5. tednu) in zapletih v prejšnji nosečnosti, sva se odločila, da zopet poskusiva zanositi po treh menstrualnih ciklusih. Že takoj (isti mesec) sta se nama pokazali  . Presrečna sva bila, vendar nisva upala preveč, zaradi že enega splava. V 7. tednu sem imela prvi UZ in, ko sem videla utrip, sem bila najsrečnejša! S tistim dnem, sva se začela iskreno veseliti in pričakovati dojenčka ...
To sredo sem imela pregled (12. teden), G mi je povedala, da ni več utripa ... Sama žalost in trpljenje. V četrtek sem se napotila v bolnišnico Slovenj Gradec, kjer bi mi naj napravili abrazijo. Ob štirih popoldne so me poslali domov, DA NAJ SE VRNEM V TOREK, ker naj prej nebi imeli časa ... Js sem se dobesedno sesula pred njimi in jim govorila, da nosim mrtvega otroka in da 5 dni tega psihično ne bom zdržala! resnično ne vem kaj so si mislili, da bi me tako pustili čakat!
Zdravnica se me je usmilila in rekla, da naj pridem v petek zjutraj nazaj.
Z možem se odpeljeva domov, ne sluteč kaj me čaka ...
Ponoči so me začeli boleti jajčniki. Zmerno. Mož je šel ob 4ih zjutraj v službo, jaz pa sem si rekla, da bom zdržala do sedmih zjutraj ... Do takrat, ko sem naročena v porodnišnici. Ampak bolečine so se tako stopnjevale, da sem na koncu že na glas stokala in bruhala.
Ni mi preostalo drugega, kot da sem šla zbudit tasta in taščo in ju prosila, da me odpeljeta v SG. Nebi govorila o poti do tja ... Bolelo je, zvijala sem se, bruhala ... V glavi mi je šumelo, najraje bi kričala, ker nisem vedala kaj se dogaja ...
Ko smo prispeli v SG, sem stopila iz avta in takrat sem čutila, da se je izlilo iz mene vse kar je bilo še včeraj v meni!
Kri mi je dobesedno lila po nogah, med nogami sem imela gmoto tkiva. Med potjo sem "porodila" otročička s posteljico vred. Nikoli ne bom pozabila tega, da sem v rokah kasneje v ordinaciji držala vložek in na njem najinega otročička in jokala nad našo usodo. Gledala sem najinega otroka in jokala, jokala, jokala ... In se spraševala zakaj se nam more dogajati to ... Otročiček, najin angelček. Njegove rokice in nogice ... Najin je bil, samo najin ... Res je, včasih se ti zdi, kot da sonce dvakrat zaide in, da nikoli več ne bo vzšlo. Ne vem, mi je lažje, ker sem se lahko poslovila od najinega angelčka, ali mi je to, da sem ga videla in držala v naročju samo še težje za prebolevanje ... edino kar vem je to, da jočem, da mi solze tečejo v potokih po licu in da se mi zdi, da mi nekdo trga srce in dušo.
Kljub vsem mukam, ki sem jih prestala med tem, ko se je otrok trgal od mene, je nekaj tkiva ostalo v meni. Sledila je abrazija, ki je hvala Bogu potekala brez zapletov. Včeraj so me poslali domov. Predstojnica mi je dejala, da lahko ponovno zanosim po dveh menstruacijah. Jaz pa ne upam. Bojim se, da nebi prenesla še enkrat takšne bolečine in trpljenja. Po dveh spontanih splavih me je strah nosečnosti in enake zgodbe ...
Toliko žalosti je v meni, da se mi zdi, da mi bo počilo srce ...
Vem, da je Bog ustvaril te trenutke v času le za nas ... In, ko podvomim, ali te bom še kdaj videla, se umirim ... si v šepetu vetra, ki govori o najini
|
Natisni
vse bp,zanosila takoj 
in dve leti starega
. 
