andreja2000
|
Draga sarcy21
Razumem tvojo žalost in tvojo bolečino,saj jo tudi sama dobro poznam.Vem,kako zelo v teh trenutkih pogrešaš svojo mami,njen topel objmem.Znala bi ti prisluhnit in ti dati tiste besede,ki jih ta hip močno potrebuješ.Smo pa tukaj me,punce,ki nam je tvoja bolečina znana.Res,da te ta hip ne moremo objeti,a lahko ti ponudimo toplo besedo in te probamo vsaj malo potolažiti.
Veš,moški so v svojih čustvih tako drugačni od nas žensk,če prav jim je v srcu prav tako težko.Me vse to doživljamo drugače,morda intenzivneje, tudi oni trpijo,če prav na svoj način.
Izjoči svojo žalost,nato pa ponosno dvigni glavo in pojdi naprej.Vem,naša pot ni lahka,saj ima dosti vzponov in padcev,a mi smo tiste prav posebne ženske,ki imamo v sebi to čudovito moč,s katero se borimo kot levinje.Hodimo po tej dolgi ovinkasti poti in se z neverjetno silo želimo povzpeti na sam vrh in zmagati.Veliko žensk je že premagalo to pot,ravno z svojo vstrajnostjo in z vero v zmago.Prišle so na vrh in zmagale .Danes z ponosom svojemu  zrejo v lesktajoče očke in nežno božajo malčkove ročice.Zmagale so,tako kot bomo tudi astale in tako kot boš tudi ti.
Topel objem zate!!
_____________________________
Kjer je upanje,je tudi pot...
|
Natisni
. Ti pa lahko povem, da zavidanje trebuha (tako, ko potem kar nehote jokaš) mine. In čez čas sprejmeš situacijo in se navadiš na vse trebuhe in si celo zelo vesel zanje. Predvsem, ko dobivajo
. 
in postala čudovita mmica tvojemu sončku. 
