Anonimen
|
Živjo, ker se morm spovedat pa mal dušo počistit jo bom kr semle.Situacija je sledeča.Ko sem bila samska sem ga žurala vsak vikend pa še med tednom sem kdaj zalutala,bila sem totalno neobremenjena,imam dobro službo,ne tko male finance,kupila sem si nov avto,blo me je vsepovsod za vidit...skratka družabna.Ko sem spoznala mojga sem še kr žurala vsak vikend,dobesedno živele smo za vikende,kaj bomo oblekle,kam gremo...ok spoznam mojga,zaljubila sem se 100 na uro in še kr sem zaljubljena v njega,imama prekrasno hčerko,imamo se radi,hodimo v hribe,na izlete...srž tega pisanja pa je,da sma se včeri skregala,ker mi je začel tečnarit da sem postala zapečkarica,da sploh ne grem več vn,pa da naj grem žurat,plesat,da bo mel on malo in naj grem uživat.Sam men pa enostavno ni za it.Sej vem kako se sliši,sam enostavno se ne počutim več eno s tisto družbo in se mi ne da gledat slinjenja okol sebe.Kak mesec nazaj smo šle s sestro v kino in pol še na bovling in če sem iskrena sem komi čakala da smo šle.Čez 14 dni grem nazaj v službo in me je groza da bom spet cele dneve od doma,po drugi strani se pa na tihem že kr veselim in sem si kupila nov kostim pa torbico in čevlje v isti barvi..v glavnem hočem povedat,da me moj tera naj grem žurat,men se pa ne da.Boljš se počutim doma na kavču ko se mal potiškamo in ko gre mala spat da si ukradema kako uro zase.A je z mano kej narobe,me je zadel sindrom tečnobne zapečkarice al kaj?
Pa hvala forumu za objavo teh globokoumnih misli..
|
Natisni
. 
Pride tak čas, spremeni se človek in spremeni se to, kaj mu je na prvem mestu. Sej ne rečem, še ga bom žurala, ampak tisti nori žuri brez obveznosti in brez meja so pa minili.
. 
. Sam muzka mora bit, za plesat, drugače mi tudi ni....
.
In da bi bila med ljudmi, ki bi jim lahko bila mama - ne, hvala! 
