|
šola, odgovornost, otroštvo 6.2.2007 10:47:10
|
|
|
|
polma
|
Imam četrtošolko. Hodi na testiranja za nadarjene učence in k dodatnemu pouku iz matematike. Konec prvega ocenjevalnega obdobja bi bila prav dobra po uspehu. Torej krasen otrok. AMPAK: V 4ih letih mi ni uspelo lastnega otroka pripravit na samostojnost. Že 4 leta jo vsako jutro priganjam, opominjam na stvari, ki jih pozablja. Če je ne opozorim, se zasanja. in se ne obleče pravočasno. Občutljiva je in, ker imava zelo tesen odnos ji sošolke nagajajo. Pravzaprav je to leto neka prelomnica, tudi najin odnos se je izgubil. utrudila sem se poslušat kaj ji delajo sošolke, ki se, mimo grede,vedno obešajo po meni. Dovolj imam teh punc, ki mi govorijo kaj so počele v šoli, kakšne ocene imajo-a se njihovi starši sploh kaj pogovarjajo z njimi?!? Zanima me moja punca, ki pa se kar izgublja v sanjski svet. In jaz, kot da ne vem več kako bi ji dokazala da je življenje lepo. Noče hodit na krožke, nič je ne zanima. Pogreša stare starše in njihovega psa, tja bi želela vsak dan, tam je kraljica-center sveta. Jaz pa vem, da ima naloge in domača branja in preizkuse in..., pa jo "vlečem," iz lepega okolja, kot da bi ji kradla otroštvo ali kaj !?!? Najin odnos postaja tak: mama, ki otroka sploh več nima časa pocrkljat, ampak ga stalno vleče od starih staršev, psa, tv (tudi bere vedno manj!) k domačim nalogam. To je groza! Danes sem ji rekla, da jo bom izpisala iz šole, da bo lahko do konca življenja ležala na kavču, gledala tv in se basala s čokolado in makaroni. Ne morem več... Kje sem zas....?
_____________________________
Še never nisem bla tko bed k hojte!!!
|
|
|