Anonimen
|
Razumem te, ker se tudi jaz bila in sem še občasno včasih taka, da se sekiram. Včasih se sprašujem, ali je svet nor ali sem jaz. Samo taki so in ti jih ne boš spremenila. S svojim obnašanjem jih celo vežeš nase. Osvobodi se teh odnosov, kot je že ena napisala, sonce sije, trava raste...Vem, da je težko, tudi meni vedno ne uspe in sem odprla kakšno temo, da si z mnenjem drugih malo moralo dvignem, ampak boš mogla, ker drugače se boš požrla. In ko boš imela otroke, jih boš gledala, pa jih ne boš videla, ker boš vedno obremenjena z drugimi stvarmi. Vem, da bi rada vspostavila dober stik, ker si razumna, pravična, dobra in ne moreš dojet, da pač oni taki so, ker ti nisi. Pusti jih pri miru, kaj ne vidiš, da oni v tem uživajo, ko vidijo, da tebe to prizadane? Onedva pač želita biti nekaj posebnega (odprt odnos) in pač sta ti fouš, rada bi skalila vajino srečo, ker tudi onedva na nek način trpita. Vendar se ti naj najmanj ne smilita. Jaz imam probleme z domačimi. Prekinila sem stike, čeprav to boli. Marsikdaj zelo. Pa si mislim, ok, pejt do njih, se vrži na kolena, ter jih prosi za oprostitev. Pol se pa spomnim njihovega dolgoletnega nikakvega odnosa do mene, pa mi razum pravi, za svoje življenje si odgovorna samo ti, ali boš naprej trpela ali pa....Pa si skuham kavico, spljuvam v pogovoru sama s sabo tiste osebe in grem naprej. Sicer trde kože kot ene pravijo,da se z leti utrdiš nimam, ampak bom že...Vso srečo želim tudi tebi. Lep pozdrav
|