Anonimen
|
Danes sem naletela na revijo Cicido in v njej ter v Cicibanu je brezplačna priloga za starše. Ker na tem forumu veliko govorimo o vzgoji dodajam ta moj post. Moram reči da sem jo samo na hitro preletela in je super revija in priloga. Če imate možnost preberite članek z naslovom: "Vsakdanje nasilje" ki govori o vzgoji otrok na malo drugačen način, vam kar citiram nekaj stavkov: "Pomembno je,da se resnično zamislimo,kadar smo opazili,da je naša reakcija v otroku povzročila strah.Strah je slab pomočnik v vzgoji." "In ko se nam zatakne, ko začutimo, da smo nezadovoljni kot starši, ko si nismo všeč? To je čas za premislek in pogovor za domačo mizo - Kje je še kakšna rezerva za energijo, ki jo izgubljam/izgubljava? Lahko tisto delo malo počaka?Bi mi/nama lahko kdo pomagal?Rad/a bi, da sva skupaj sama,ob najini večerji, v kinu....kdo bi lahko pazil na otroka? Želim si iti na klepet s prijateljico, rad/a bi v miru prebral/a knjigo, rad/a bi šla/šel v hribe, rad bi šel/šla kolesarit....Kaj potrebujeva, tako sva oba utrujena....Kaj te skrbi? Pa tudi boš ti prevzel/a, ko jaz ne morem gledati packanja pri mizi? Me boš potrepljal/a po rami, ko se ti bo zdelo, da sem prestrog/a in preglasen/na, ko je vzel moj računalnik? Veš meni se zdi, da mu preveč dovoliš....Kadar otrok to počne, me neizmerno jezi....Strah me je ob...Ko me je strah, potrebujem tvojo bližino in podporo. Poskušajva tako....Kakšne so tvoje želje? Kako ti lahko stojim ob strani? Si žalosten/žalostna?Kaj lahko naredim namesto tebe? Rad/a te imam. Tale najin črviček nama res veliko pomeni.Kako sočno in včasih naporno je življenje z njim. Taki dobri pogovori med starši - prinesejo boljše vzdušje in odprejo vrata za reševanje stisk in težav. To bo začutil tudi otrok in vsaj nekateri zapleti čudežno izginejo. In kadar nam kljub vsemu ne uspe in smo zakričali, bili nestrpni, bili na robu udarca, ustrahovali, ostane možnost, ki jo daje opravičilo. Povejmo svojemu otroku da smo se zmotili,... Naj nas vodi misel , da se ljudje rodimo z dobrimi nameni, da otrci gojijo s starši iskren, ljubeč, globok in lojalen odnos. V ta odnos ne smemo nikdar podvomiti" (avtorica članka majda Mramor, izkustvena druž.terapevtka,spec.klin.psihologinja) Moje osebno mnenje o članku: res vreden branja in upoštevanja - iz lastne izkušnje, ker imam doma skoraj dvoletno deklico vidim da se z nasiljem, vpitjem, ne doseže nič, dobila je strah pred očkom, ustrahovanje je pa največja napaka v vzgoji(tudi če otrok vidi nasilje in sliši vpitje). Zato želim in bom to vzgojo spremenila v hčerino in svoje dobro. Pri jedi doma vsakokrat paca, poskusila sem z igro, da je žlica kot avijon (delovalo je), da ima skodelico medvedka (ima narisanega medija z gobčkom) ki mu daje jesti in deluje, ko pa začne packati, pa uzamem žlico brez joka. Potrebno je veliko potrpežjivosti in vztrajnosti, pogovora, sodelvanja s partnerjem!!! Zaključujem pa z mislijo: "Otroci so naša največja sreča."
|