 |
Če bi bil človek vedež, ne bi bil revež...
27.11.2013 19:49:22
|
|
|
|
patrino
|
Torej, stvar je taka: imava kolega, ki je priden, skrben , delaven proizvodnji delavec, vendar... Tako kot mnogi v naši ljubi deželici tudi on že kakšne pol leta hodi v službo, čeprav ni zadnje pol leta videl niti pol plače, za nazaj so jim dolžni regres,nadure, ...Zaposlen ni pri privatniku, temveč se vozi kar daleč v tovarno, ki je last večih delničarjev, kjer je v istem zosu približno 150 delavcev. Zadnje dva meseca je kriza zelo huda. Firma čaka na pomoč iz državnih sredstev, zadnje tri mesece dobivajo le 30% plače, ne plačujejo jim potnih stroškov, malice. Ker so ljudje res obupani, brez osnovnih sredstev za preživetje ( po nekod sta v tej propadajoči firmi zaposlena oba- mož in žena)jim karitas vsake kvatre fura pred firmo pakete z osnovnimi živili, da je vsaj za silo lažje. Bistvo problema je v tem, da so v nekakšnih vicah, saj ne vedo kaj storiti. Firma jih ne da na zavod za zaposlovanje, temveč jih še kar naprej nateguje, da delajo za mizerijo in se v službo vozijo na zadnje hlape, ker ne dobivajo plačanih potnih stroškov. Delavci so se že krepko zbunili , ustavili stroje, vendar jih skrbi, da bodo v primeru, če jo spokajo drugam in dajo sami odpoved, ostali brez vsega. Brez tistega, kar jim je firma dolžna do sedaj - kar ni malo- ter tudi brez sredstev, ki bi jih dobili na zavodu za zaposlovanje, če bi jih tja butnila firma, ki pa žal čaka in čaka.
Ta revež se je danes oglasil pri nama in bila sva res pretresena, ker se je tip, ki je drugače pravi humorist, pred nama čisto zlomil. Doma ima hčerkico in prav zaradi nje mu je še bolj hudo. Ker je uradno še zaposlen ( pa čeprav nima prave plače že od pamtiveka), se lahko na CSD- ju obriše pod nosom za vsako pomoč, ker pač ni brezposelen. Tako lepo plačuje vse od kraja , pa čeprav praska fičnike skupaj čedalje težje.
Vem , da je zgodba podobna mnogim v naši ljubi deželici. Pa vendar, kaj bi vi na takem mestu storili? Pustili vse skupaj- tudi tiste večmesečne zneske, ki jih je firma dolžna ter šli iskat novo službo ( mnogi bi to že zdavnaj storili, pa si vsak dan znova rečejo, da bodo še počakali, ker jim je bilo rečeno, da z odhodom avtomatsko izgubijo upanje, da bodo dobili vse dolgove, ki jih ima do njih firma, kdaj povrnjene), počakali da gre firma v maloro in da delavce na zavod ( pa čeprav to čakanje traja že več mesecev in so ljudje brez sredstev za preživetje)??
Midva sva mu poskušala pomagati, tako, da sva mu dala del prihrankov, ki se jih je otepal kot zmešan in jih nazadnje vzel, ko sem mu rekla, da naj z njimi vsaj malo pocrklja svojo deklico. Veva, da to ni neka rešitev in bi mu rade volje kako drugače pomagala, pa žal ne vem kako. Govorim namreč o človeku, ki je vzgojen v stilu, da mora biti delaven, pa bo čisto lahko preživel družino. Da je hoditi v službo pa vseeno imeti prazno denarnico nekaj sramotnega za delavca in ne za tistega, ki je firmo prignal tako daleč. Človeka, ki mu je ostal v bistvu le ponos in luknja v žepu. Pa še ta ponos je vsak dan manjši in bolj poteptan, luknja v žepu pa vsak dan večja.
Beda v glavnem.
|
|
|
|
Natisni
