Anonimen
|
Ja, je umetnost, jaz tudi tako mislim, pri nekaterih. Pri enih gre izgleda kar samo od sebe, pri drugih pa je tako kot pri tebi, Bagi, in to je res kar napor. Jaz kar ne verjamem, da bi ga zmogla, posebej če bi imela prej že enega otoka, ki ga ne bi dojila in bi videla, kako lepo je "ratal". Da bi se jaz matrala ob tem, ko bi se trudila za mleko, še nekako O.K., ampak da bi pa pri tem kakorkoli trpeli moji otroci, to pa ne. Kar pa najbrž bi, če bi jaz bila živčna. Zato bi, kolikor se poznam, kar hitro prešaltala na pač tisto stvar, ki bi bila za vse manj stresna. Kaj pa vem, jaz nisem nikoli dojila, pa se mi ni zdelo, da me kdorkoli drugače gleda. Mogoče je to le v ženskih glavah, slaba vest ali kaj, pa potem to tako vzamejo. Jaz nisem nikoli imela slabe vesti, zato se mi to sploh ni zelo tako. Tudi nikoli nisem nikomur, niti zdravnici, rrazlagala, zakaj ne dojim, ko so me vprašali, če dojim. Samo enostavno sem rekla ne, pa so bili vsi čisto zadovoljni z odgovorom.
|