Marogica
|
Ti bom opisala moj primer. S 7 leti so me starši vpisali v glasbeno šolo, željo sem sama izrazila in imela resnično veselje do igranja. Glasb. šolo sem obiskovala 3x na teden(2x klavir in 1 x teorijo). Tako je šlo ca. 2 leti, ko so mi zamenjali učiteljico klavirja. Takrat se je začel moj odpor. Nisem rada ne vadila, ne hodila v šolo, če je mama npr. rekla, da moram vaditi 20 min, sem gledala na uro, da je bilo 20 min in niti minute več.
Vendar so starši vztrajali, da bi bilo fajn, da končam nižjo glasbeno, ker se nikoli ne ve.... In sem jo po vseh mukah tudi končala (7 let).
Moji občutiki: zasovražila sem klavir, še danes se ne vsedem za klavir, pa ga imam doma pred nosom, ko se peljem mimo stavbe glasbene šole, imam še danes neki čuden občutek v želodcu, kot takrat. V glavnem se mi je cela stvar priskutila do konca, pa sem bila tudi dobra in imela dober posluh in bla, bla....
Jaz bi na tvojem mestu to šolsko leto vztrajala, ker tudi mislim, da je potrebno neko stvar zaključiti, se pogovorila z otrokom, kaj mu je moteče(učiteljica, vadba, instrument) in če bi videla, da je odpor res velik, ga ne bi dalje vpisala in ga v nekaj silila. Še vedno ima otrok možnost, a se pri 20-ih zančne učiti nek instrument, če bi ga to res zanimalo. Delajte v dobro otroka in ne sebe.
_____________________________
"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore
|
Natisni
kaj pa vem, morda bio ratala še virtuoz. Ampak od vsega glasbenega znanja mi je ostal sam težek občutek v želodcu, ko vidim harmoniko. Od dneva, ko sem jo odložila, je nisem več hotela prijet v roke. 
.
