Anonimen
|
Ja, je umetnost, jaz tudi tako mislim, pri nekaterih. Pri enih gre izgleda kar samo od sebe, pri drugih pa je tako kot pri tebi, Bagi, in to je res kar napor. Jaz kar ne verjamem, da bi ga zmogla, posebej če bi imela prej že enega otoka, ki ga ne bi dojila in bi videla, kako lepo je "ratal". Da bi se jaz matrala ob tem, ko bi se trudila za mleko, še nekako O.K., ampak da bi pa pri tem kakorkoli trpeli moji otroci, to pa ne. Kar pa najbrž bi, če bi jaz bila živčna. Zato bi, kolikor se poznam, kar hitro prešaltala na pač tisto stvar, ki bi bila za vse manj stresna.
Kaj pa vem, jaz nisem nikoli dojila, pa se mi ni zdelo, da me kdorkoli drugače gleda. Mogoče je to le v ženskih glavah, slaba vest ali kaj, pa potem to tako vzamejo. Jaz nisem nikoli imela slabe vesti, zato se mi to sploh ni zelo tako. Tudi nikoli nisem nikomur, niti zdravnici, rrazlagala, zakaj ne dojim, ko so me vprašali, če dojim. Samo enostavno sem rekla ne, pa so bili vsi čisto zadovoljni z odgovorom.
|
Natisni
... 
Ne razumem. Ali ni važno, da je sit in da ga imaš rad. Seveda polno dojim in sem se tudi jaz že namučila z vsem živim samo mastitisu sem zaenkrat ubežala (trkam na les). Vidim pa, da gledajo zdravniki mame, ki polno dojijo popolnoma drugače, kot tiste, ki ne 
. Ko pa je prišla patronažna, je rekla naj ga "pristavim" in mi takoj rekla, da je ta otrok lačen, ker ne zna prav sesat. Pri sebi sem ga imela en dan od 4. popoldne do 11. zvečer, pa ni skoraj nič pojedel. Potem pa mi določeni, ki imajo z dojenjem "srečo", rečejo, da sem se premalo trudila. Halo, nič več nisem mogla, bila sem zmatrana, otrok ni spal, se je matral, jaz in drugi pa tudi...tako da smo zrasli ob Aptamilu, kasneje kravje alpsko mleko, pa nam nič ne manjka, sedaj smo stari 19 mesecev in smo pravi korenjaki, jemo vse po spisku 
. Zato tiste "pristašice" ne smete tistih, ki ne furajo z dojenjem, obsojat. Jaz sem jih na ta račun kar nekaj slišala, pa sem samo rekla, da če bi bile one v moji situaciji, bi že vedele zakaj so se tako odločile.
(so me že v vseh kafičih poznali) 
. V bolnici tri dni niti mleziva nisem imela-popolnoma suhe prsa. Potem me je pediatrinja spravla skoraj ob živce, dokler se nisem razkurila in ji povedala svoje. Potem pa zapadla v tak jok, da so se vsi sprestrašili, da bom fasala kakšno depresijo. Dobesedno so mene krivili za to, da je moj sin začel izgubljati na teži. Sem rekla, da bi ga srčno rada dojila, pa ne gre. In je dobil dodatek. 
