|
RE: živci, stres, obvladovanje 6.11.2012 11:16:53
|
|
|
|
tehnofil
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen ...vpliva vse to dretje na otroka, name na partnerja, skratka vse, zato sem pripravljena poiskat pomoč... 1. 2. pomoč mora zares hoteti poiskati tudi partner To kar se ti (vama) dogaja se dogaja mnogim. Ne želijo vsi tega spremeniti, in tudi vsi, ki hodijo na terapijo ne zmorejo tega spremeniti. Po glej bistvo je v čutenju. Vse to dretje, žaljivke in še vse ostalo ima svoj izvor v bolečini. Tvoji (njegovi) bolečini. Ne povzroča to bolečino on tebi ali ti njemu. Pravzaprav najpogosteje nedolžna beseda, dejanje sproži reakcijo. Ne ker je to sprožilec ampak ker te ta beseda, dejanje SPOMNE na to tvojo bolečino. Zaenkrat pustimo kaj ta bolečina je. Dejstvo je da te spomne nanjo, in ta bolečina je tako močna (ta spomin tako živ), da ne traja 10 min da se razjeziš ampak se razjeziš V TRENUTKU. Te stvari se dogajajo mimo misli, mimo predelave informacij, mimo kakršnekoli sploh možnosti procesiranja. Možgani delujejo na dveh nivojih, recimo. En nivo je miselni, tu se procesira in tu se lahko "ugrizneš" v jezik. Drugi nivo pa je direktno odzivanje, brez razmišljanja. Ko ko poči se skloniš, ko te speče likalnik ODSKOČIŠ, ne razmišljaš (ne ti osebno ampak vsak). Vse tiste stvari, ki so globoke, potekajo na tem nivoju. Torej ta "bolečina", ki je globoko v tebi, za katero lahko niti ne veš, se je nekoč v preteklosti (zgodnje obdobje formiranja možganov in biokemičnih povezav v njih) zasidrala v njih. Ta občutek lahko v neki logiki niti ni "omembe" vreden, pa vendar je tako pomemben, da so si ga možgani zapomnili. Torej terapija (relacijska) s katero imam zelo dobre izkušnje in mi je omogočila spremeniti življenje, je ORODJE ki ti pomaga. Ni pa rešitev. Rešitev je pa odvisna le od tebe (in partnerja) in tvoje resnične želje po rešitvi problema IN PRIPRAVLJENOSTI oz. sposobnosti se soočiti s čimerkoli, le da se rešiš te jeze, tega odziva. Ampak to pomeni se soočiti ravno s tistim, kar te najbolj prizadene, kar te boli - v bistvu se odločit prijet žerjavico v roke in jo držat. To pa je težko, zlasti če so te rane globoke, žive, krvaveče in boleče. Zato je lahko "dovolj" en krog terapije ali pa trije ali pa nikoli. Odvisno od tega kako se vrtiš okrog vrele kaše. Če zmoreš zbrati moči potem je lahko 1 krog dovolj da znaš prijeti orodje v roke, če pa se vrtiš okrog vroče kaše pa se lahko vrtiš in vrtiš. Včasih več krogov da zbereš pogum, včasih nikdar ne zbere poguma, ne glede na število krogov in ti zato orodje samo ne koristi. No in to orodje je v bistvu po eni strani razumevanje samega sebe, zakaj te določena beseda, reakcija, gib, … tako globoko prizadene in po drugi strani razumevanje partnerja zakaj njega določena tvoja beseda, dejanje, gib,… prizadene – da spoznaš kako globoko ga to boli, kako globoka je njegova bolečina in potem se lažje kontroliraš. In obratno. Zato je tako pomembno da sta OBA. Ker gre za medsebojno vzajemnost. Kateri so ti občutki, ki so "nepomembni" pa vendar si jih telo zapomni in na njih reagira v trenutku. Ke v bistu v jezi ne reagiraš ti, kot ti, ampak odreagira tvoje telo (kot ko odskočiš ko se spečeš). Ko pa si že "odskočil", pa si že pregloboko v prepiru, da bi zmogel moči se ustaviti. Vse izhaja iz enega samega občutka – ne biti ljubljen-a. Manifestira pa se v mnogih oblikah: Me ne spoštuje, se ne spoštujem, občutek zavrnitve, manjvrednosti, me ne ceni. Izvirajo pa iz zlorabe. Ne nujno spolne, lahko zanemarjanje ali podobno. Ljudje smo različni in pri enih ima manjša oblika večji vpliv pri enih pa večja oblika ne kaže očitnih vplivov, kar pa ne pomeni da jih ni. Mnogo majhnih ponavljajočih "zlorab" lahko izi doseže vpliv enkratne velike zlorabe. Ampak vse te občutke ne povzroča partner. Vse te občutke nosiš v sebi celo življenje, pogosto skrite pred samim sabo. Partner te le spomni na ta občutek. Pa ne slučajno. Ravno zato si ga izbrala, ker te na mnoge načine spomine na ta občutek (nezavedno), v tudi nezavedni želji, da je on tisti ob katerem lahko to bolečino razrešiš. Tako da niti ni komplicirano, je pa naporno. Večjo bolečino kot jo nosiš bolj te lomi, ko jo razrešuješ. Pri tem se odpira RANLJIVOST. Zato mora v odnosu nastati zaupljivost, VARNOST. Šele v varnem odnosu se ranljivost odpre in šele po odprti ranljivosti se začne razreševanje. Če pa drugi, s to ranljivostjo partnerja ne ve kaj početi, če jo "zlorabi", potem je to lahko velik velik korak nazaj. Zato je nujno, da sta OBA, ker tudi sta skupaj oba v vsakodnevnem življenju. Ko se enkrat te bolečine razkrijejo, ko se enkrat globina prizadetosti medsebojno razkrije – potem se "izvaja terapija" vsakodnevno, medsebojno, drug z drugim. Orodje imaš, potem pa ga oba uporabljata, včasih bolj, včasih manj uspešno. To je to. Na hitro v prispodobah. No, vsi niso v paru in tudi za posameznike obstajajo programi za obvladovanje jeze. Tu sem pisal predvsem za tvoj primer ker ste družina. Aja, najbolj pomembno pa je tudi tole: Vajini otroci si bodo izbirali podobne partnerje, partnerje ki bodo kompatibilni z vajinim načinom partnerskega odnosa in če ne prej, bosta pa potem lahko gledala kako tak odnos izgleda od zunaj – ko bosta gledala svojega otroka plesati podoben peklenski ples. Namreč pri otroku je VARNOST en najpomembnejših faktorjev razvoja zdrave osebnosti. Ko se vida prepirata, norita, otrok TREPETA. In ta strah, tudi če ga poskuša ignorirati, bo ponotranjil. Kaj pa tvoji / partnerjevi starši?
|
|
|