Teya D.
|
Tinymaliny..tudi jaz tako pravim! Stvari, ki jih prelagaš sem in tja, prej ko slej gredo v pozabo ali se spremenijo. Res si želim dokončati šolanje, vsaj to, da mi pade z ramen in se lahko posvetim potem otroku in nosečnosti. Sem bolj trmaste narave in vem da mi slej ko prej uspe doseči kar si zadam, naj bo pot še tako trnova. Želja po sončku je tako močna, ne mine dan brez sanj. Svoja majhna sončka imam rada in bi zanju dala življenje ampak imam občutek, da nekaj manjka. Zadnje čase sem tako 'jokajoče narave', da je dovolj že majhno nestrinjanje in se lahko razjočem. Ne, nisem noseča. Isto je bilo pri prvem otroku. Dr. je rekel, da zaradi težav z jajčniki in ostalimi stvarmi mogoče ne bom mogla imeti otrok. Skoraj se mi je podrl svet, ko sva prvo pikico delala pol leta, do takrat pa ni in ni bilo pozitivno. Vem, nekateri starši se trudijo še dlje in si lahko predstavljam kako je to hudo, kaj šele da traja leta in leta. Druga je prišla nenačrtovano, slabe tri mesece takoj za porodom sem zanosila in zdelo se mi je kot čudež. O splavu ni bilo govora, bila sem le prestrašena in na veliko sem razmišljala kako bomo zmogli. Danes sta najboljši prijateljici, ne moreta ena brez druge in neznosno se pogrešata, ko se cel dan ne vidita. Imele sta tudi tedne, ko sta vsem razlagale, da bomo imeli bratca. Rekle sta, da ga hočeta ( v vrtcu se namreč igrajo tudi v mlajših skupinah in obožujeta mlajše otroke ), vsi prijatelji so mislili, da smo v pričakovanju , pa vendar še čakamo. Urša...kako se je zgodilo? A sta si rekla, če se zgodi se zgodi ali sta malo ponačrtovala? Kaj se je spremenilo od poroda dalje? Vem, finance skočijo, vendar kjer so štirije se po moje tudi peti lahko naje. Sploh pa otrok na začetku ne poje ogromno, največji strošek so plenice, robčki in te zadeve, vsaj koliko nazaj mi seže spomin. Čakanje me ubija, priznam . Najraje bi zaščito opustila že danes in čez kak mesec veselo poročala, da sem srečka nosečka.
|