IZVIRNO SPOROČILO: tteeaa

Draga Anonimka, verjemi, da te povsem razumem. Oče mojega otroka je odšel en mesec potem, ko je izvedel za nosečnost, čeprav je prej cel čas poudarjal, kako zelo me ljubi in kako zelo si želi preživeti celo življenje z mano, imeti otroke z mano itd. Skratka, v enem tednu se je tako spremenil, da nisem mogla verjet, da je kaj takega sploh možno. Odšel je k svojemu nekdanjemu dekletu, zame in za tega še nerojenega otroka sploh več ne vpraša. Kot da ne obstajava. Verjemi, da vem, kako se počutiš, ker sem se jaz počutila enako. In to žalost moraš dat iz sebe. In, čeprav se mi je takrat podrl svet in sem mislila, da si nikoli več ne bom opomogla, je sčasoma vendarle postalo lažje. Zdaj sem v 23. tednu, torej nekaj podobnega kot ti in moj smisel življenja je postala ta majhna pikica v mojem trebuhu, ki postaja vedno večja in me z vsakim svojim gibom razveseli. Če se želiš pogovoriti še o čem, mi lahko brez težav pišeš na ZS.

Mislim, da je ta pravi stavek. Živi za svojega otroka, saj je edini ki ti bo nudil neizmerno ljubezen. Vem, da ti je trenutno hudo in da ti bo še nekaj časa, vendar bodi močna in pokočna. Dokaži tvojim bližnim in predvsem sebi, da zmoreš, da si to želiš.
Jest vedno, ko sem slabe volje in imam težave si povem misel, ki me spremlja že od začetka srednje šole. Gre pa takole: Sploh ni težko doseči kar si želiš, samo želeti si moraš dovolj močno.
Tako, da tudi tvoje težave se bodo rešile in boš prebrodila krizo.

Sam takim decom bi pa j.. odrezala. Pa brez zamere, ampak me take stvari res razkurjo. Oni mirne vesti gredo ti se pa...

Pa lep pozdrav vsem!

(odgovor članu tteeaa)