|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: [1]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   Čisto sem na psu...
17.12.2010 9:10:15   
Anonimen
...se opravičujem ker pišem tukaj, ampak glede na počutje sem najraje anonimna. Ne vem kaj mi je, ampak...čez 14 dni grem po porodniški v službo. Pa saj se po eni strani veselim, po drugi pa...me skrbi kako bo moje malo sonce.
Še najbolj od vsega me pa mori...gradnja hiše...ko sem bila mlada in sama sem se borila da sem si uredila ˝svoje˝ stanovanje z namenom da ko bom imela otroke, družino se bom posvetila samo njim. Sama sem celo otroštvo, mladost...preživela ob gradnji. Staršem je bilo vedno na prvem mestu delo, potem pa...če je ostalo še kaj časa, energije...in sem se obljubila da pri meni ne bo NIKOLI, NIKOLI, NIKOLI TAKO. Pri meni bodo vedno na prvem mestu otroci, družina. Ampak...doma je vse lepo pozidano...vendar te materialne dobrine ne prinašajo miru. Tisti ki so mi dali življenje ne dovolijo da bi moja družina to koristila v miru in nadgrajevala začeto.
Mož  gradnjo gleda tako z lahkoto, vse na izi, da saj bomo še vedno lahko dosti skupaj, da saj bova midva z malim tudi zraven na gradbišču…. ampak... saj ga čisto razumem da je nemogoče normalno živeti v takšnih razmerah, kot živimo. Da je včasih dobesedno za znoreti, ker sva vedno midva tista ki vse pokvariva, uničiva….in da si želi čim prej stran, ampak...s tem denarjem ki ga imava (slabih 100.000eur) mislim da nama ne bo uspelo narediti toliko da bi lahko normalno živeli. Mož želi imeti podkleteno hišo, kar seveda spet gradnjo podraži in pravi da ni variante da ga prepričam drugače. Na koncu bomo spet imeli ogromno bajto, ki je finančno ne bomo sposobni dokončati, pri meni bo prazna ogromna galeja, ki je ne bomo imeli s čim vzdrževati. Ne vem no...večkrat sem predlagala da bi kupili stanovanje in bi bila najina prva skrb otrok družina, ampak...mož pravi da bi se v bloku počutil utesnjenega. Ne vem…počutim se pritisnjeno v kot. Jaz si želim samo mirno življenje za svojo družino, da smo čim več časa skupaj, ker otroci tako hitro odrastejo ….ne vem no sem mogoče razvajena, pričakujem preveč??
 
  Neposredna povezava do sporočila: 1
   RE: Čisto sem na psu...
17.12.2010 9:37:00   
kristinaj
ne vem od kje si ampak če bi jaz imela 100.000 eur v prekmurju bi imela hišo kot v sanjah, na goriškem in še kje drugje, pa si s 100.000 eurčki revež... mogoče te reši le to, da imaš zemljo že dano in vse ostale pritikline (načrt, komunalni prispevek, ...)  že plačane tako, da si 100 k eur ostane samo za hišo, kjer so cene cca 950 eur/m2

sej ni treba imet bajturine, 120 m2 je čisto dovolj, ne rabiš podkletene, nabaviš montažno, avto ne rabi garaže, saj ni živo bitje, mogoče le nadstrešek in garažni prostor nameniš za žur sobo,

tudi midva gledava malo okoli kaj in kako in seveda, si želim v hišo a ko pomislim, da si za vse stroške, streha, fasada, ogrevanje .. sam ,v bloku se pa to deli me mika blok, seveda manjši do 9 stanovanj, in to bi šla v 4 sobno z atrijem, ki pa žal ne obstajajo, vsaj pri nas ne...

potreben bo tehten premislek in tudi kakšen izračun... v stanovanju si takoj, v hiši pa ne in plačuješ kredit še kšno leto pa nisi še noter in ne uživaš življenja

_____________________________

polona 5.4.2007, 55 cm 3900 g
vili 19.10.2008, 57 cm, 3910 g

bila bi neustavljiva, če bi lahko začela....

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 2
   RE: Čisto sem na psu...
17.12.2010 10:32:24   
miapia
IZVIRNO SPOROČILO: kristinaj

sej ni treba imet bajturine, 120 m2 je čisto dovolj,

Se tako zelo strinjam. Tudi jaz imam parcelo podarjeno v Ljubljani (hvala bogu!) in sem hvaležna, da je tako. S starši, ki živijo zraven, se super razumem. Z možem sva si bila glede hiše takoj enotna. Velika bo 160 m2, ne premala in ne bajturina. In takih težav kot vidva res nimava.

Ti pa svetujem, da zelo premisliš o vaših navzkrižjih interesov. Kot mož in žena bi morala biti bolj enotna, sedaj pa zaradi nekega navsezadnje materializma obremenjujeta prvo kot prvo sebe, posledično otroke in svojo okolico. Nisem pa ravno prepričana, da vesta, kaj hočeta.

_____________________________

Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci. (Dante Alighieri)

(odgovor članu kristinaj)
Neposredna povezava do sporočila: 3
   RE: Čisto sem na psu...
17.12.2010 10:54:41   
polho3006
Kristanaj, sva iz JV Slovenije, ampak...kljub temu da je to nek kupček denarja...je parcela strošek, do parcele ni ceste, ni elektrike, ni vode...da ne računam zraven papirnatih zadev, ki jih bom v večini sama naredila, tako da....
Ah kaj vem....JAZ SEM TAKO ZELO UTRUJENA OD VEČNE GRADNJE, od doma da...me je groza iti ponovno čez vse to!!!
Pa o.k....vredu... eno majhmo pritlično hiško, ko bo samo najina bi mi bilo čisto o.k., bi imela za izziv, ampak...mi potrebujemo svoje stanovanje, svoj prostor ...in ne dodatnih 120m2 kletnih prostorov, ker avto je lahkpo zunaj ali pod nadstreškom, za orodje, ....se naredi lopa, ah saj brez veze jamrati, ker pri tem se mi moj mož zdi kot majhen fantek ki je ves navdušen nad igro z lego kockami.

(odgovor članu miapia)
Neposredna povezava do sporočila: 4
   RE: Čisto sem na psu...
17.12.2010 10:59:11   
Volga
IZVIRNO SPOROČILO: polho3006

Kristanaj, sva iz JV Slovenije, ampak...kljub temu da je to nek kupček denarja...je parcela strošek, do parcele ni ceste, ni elektrike, ni vode...da ne računam zraven papirnatih zadev, ki jih bom v večini sama naredila, tako da....
Ah kaj vem....JAZ SEM TAKO ZELO UTRUJENA OD VEČNE GRADNJE, od doma da...me je groza iti ponovno čez vse to!!!
Pa o.k....vredu... eno majhmo pritlično hiško, ko bo samo najina bi mi bilo čisto o.k., bi imela za izziv, ampak...mi potrebujemo svoje stanovanje, svoj prostor ...in ne dodatnih 120m2 kletnih prostorov, ker avto je lahkpo zunaj ali pod nadstreškom, za orodje, ....se naredi lopa, ah saj brez veze jamrati, ker pri tem se mi moj mož zdi kot majhen fantek ki je ves navdušen nad igro z lego kockami.


O, polho, nisi več anonimna user posted image

(odgovor članu polho3006)
Neposredna povezava do sporočila: 5
   [Brisano sporočilo]
17.12.2010 17:38:52   
Brisani uporabnik
[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

(odgovor članu Volga)
  Neposredna povezava do sporočila: 6
   RE: Čisto sem na psu...
17.12.2010 23:05:21   
Anonimen
Bodi jasna, da nočeš graditi ogromne hiše, naj te poskuša razumeti, da nočeš tega časa v svojem življenju, ker si ga imela že preveč. Avto res ne rabi svoje sobe. Morda je možu vse to skupaj izziv, morda je od nekdaj sanjal o veliki hiši,... poskusi ga prepričati, da zaradi tebe zmanjša pričakovanja. Razlog, da nočeš z otroci postavati na gradbišču, je dovolj tehten in velik. Hiše gradimo za svoje življenje in ne za življenje naših otrok, bolj pomembno je, da smo z njimi aktivni, ko so majhni in imamo zanje čas, ne pa da imamo dodatno nadstropje, če bodo kdaj hoteli živeti pri nas doma. Morda hoče dokazati, da bodo njegovi otroci vedno dobrodošli pri vaju doma. Pogovorita se o možnih vzrokih, zakaj so vajini viziji različni. Srečno!!! In pravico imaš, da vztrajaš pri tem, kar si želiš. 

(odgovor članu polho3006)
  Neposredna povezava do sporočila: 7
   RE: Čisto sem na psu...
18.12.2010 8:12:26   
Anonimen
Tudi jaz tako mislim, da bi se morala vidva resno pogovoriti in uskladiti svoje želje in interese. Najti bosta morala en kompromis, neko srednjo pot.
Kar se gradnje hiše tiče, si tudi jaz ne predstavljam, da bi šla čez to, niti si tega ne želim. Ker pa moj partner ni želel živeti v bloku, sva se odločila, da kupiva staro hišo. Našla sva res lušno hiško, majnšo, tako za eno malo večje stanovanje, je pritlična, ima pa vse, kar rabimo, tudi dovolj velik vrt (ne pa prevelik, ker se mi spet ne da cele dneve po vrtu skakt in ga urejat). Aja, pa bila je vseljiva, tako da nisva rabila ničesar rihtat, samo prebelila sva, pospravila in svoje pohištvo prinesla.
Dobra možnost se mi zdi tudi montažna hiša. Imaš različne velikosti in modele in sigurno bi našla takšno, ki bi vama obema bila všeč. Sem gledala pri svojih sosedih, ko so si jo postavljali. V manj kot enem letu so že not!!!! Hiška je bila postavljena v dveh dneh! Pred tem so morali še plato uliti in pripraviti teren, potem so pa še not uredili oz. samo opremili. Res je bilo na hitro. Fasade res da še nimajo, so pa not in imajo ful lepo zrihtano.
Razmislita, kaj pri vama pride v poštev, tudi gradnja manjše hiše je lahko dobra rešitev.

Vsekakor pa najprej konkreten pogovor o vajinih željah! Pa srečno!

(odgovor članu Anonimen)
  Neposredna povezava do sporočila: 8
   RE: Čisto sem na psu...
20.12.2010 10:28:58   
ninikamami
Pozdravljena, bom na kratko.
1. Toliko, kot so vredne njegove želje in zahteve, so tudi tvoje. Če čutiš odpor do gradnje, to tako je. In če boš s takimi občutki nekja ustvarjala, ne bom tam notri nikdar srečna. Žal ti bo za vse trenutke, ki bi jih lahko preživela bolj kvalitetno kot si jih, ko si postopala z otrokom po ceglih in pesku ali pa čepela doma in čakala, da se tvoj " zidar" vrne. Vztrajaj. Ti si mama, ženska in imaš pravico do življenja po svoji meri. Vedno so mogoči kompromisi, vendar ne za ceno tvoje sreče.
2. Za 90 kvadratov nizkopritlične montažne hišice sta dala moja prijatelja 75.000€, z vsemi dovoljenji vred, razen parcele, ki sta jo že imela. Prostora več kot dovolj za 5 člansko družino. Brez zidanja in izgubljanja časa na gradbišču. Življenje je res prekratko.
3. če je mož tako trmast s svojo kletjo in zidanjem, naj zida. Ti se zorganiziraj in nikar, res nikar, se ne odrekaj vsemu, kar si želiš in rada počneš, samo zato, ker on ne odstopi niti za cm.  Poskrbi zase.
4. Pred izostrenimi ukrepi pa mora vsekakor biti temeljit pogovor. Mora te razumeti - nekdo se boji pajkov, ti imaš pa hud odpor do gradnje. Te zelo zelo razumem.

Srečno.

(odgovor članu Anonimen)
Neposredna povezava do sporočila: 9
   RE: Čisto sem na psu...
21.12.2010 9:53:21   
polho3006
IZVIRNO SPOROČILO: ninikamami

Pozdravljena, bom na kratko.
1. Toliko, kot so vredne njegove želje in zahteve, so tudi tvoje. Če čutiš odpor do gradnje, to tako je. In če boš s takimi občutki nekja ustvarjala, ne bom tam notri nikdar srečna. Žal ti bo za vse trenutke, ki bi jih lahko preživela bolj kvalitetno kot si jih, ko si postopala z otrokom po ceglih in pesku ali pa čepela doma in čakala, da se tvoj " zidar" vrne. Vztrajaj. Ti si mama, ženska in imaš pravico do življenja po svoji meri. Vedno so mogoči kompromisi, vendar ne za ceno tvoje sreče.
Že kot majhna punčka sem si želela družino in ta želja je z leti samo rastla. In vedno je bilo v mojih mislih ˝ko bom jaz imela otroke, bodo ti na PRVEM mestu.˝S tem namenom sem se tudi borila da se je k obstoječi hiši zgradil prizidek v katerem naj bi moja potencialna družina imela svoj dom. Ker sem edinka nisem pričakovala težav, ampak...moja mama je bila domainatna in tega se drži. Ampak jaz si ŽELIM BITI LE MAMA, ŽENA...!!!!!Nočem biti tečna, živčna...zaradi dela, ali pa zaradi tega ker bom sama z otrokom čakala kdaj se bo najin zidar vrnil.

2.  Življenje je res prekratko.
Življenje je res tako kratko, tako hitro mine, da...stara sem 36, mož 6 let več in kar naekrat bova stara in dete bo zrastlo midva bova pa zamudila najlepše trenutke z njim zaradi...Pa jaz bi še rada imela vsaj enega otročka, ampak...v tej nosečnosti sem tako uživala, tako mi je bilo lepo, če pa bom obremenjena s službo, skrbjo za družino in še gradnjo...dvomim da bi imela še čas se posvetiti čarom nosečnosti. Včasih zvečer ko dajava spat najinega princa mi pridejo kar solze v oči, ko pomislim...kako nam je lepo...pa divjamo po postelji, pa se cartamo, pa lupčakamo...in vsem tem nepopisno lepim trenutkom se naj odpovem, ker vem da potem ne bo več časa za to. Mož je pa tak optimist da verjame da bo za vse to še vedno čas...jaz sem celo življenje živela v gradnji in VEM, NA LASTNI KOŽI SEM ČUTILA, da nikoli ni bilo časa, ker se delo držalo dela.


3. če je mož tako trmast s svojo kletjo in zidanjem, naj zida. Ti se zorganiziraj in nikar, res nikar, se ne odrekaj vsemu, kar si želiš in rada počneš, samo zato, ker on ne odstopi niti za cm.  Poskrbi zase.
4. Pred izostrenimi ukrepi pa mora vsekakor biti temeljit pogovor. Mora te razumeti - nekdo se boji pajkov, ti imaš pa hud odpor do gradnje. Te zelo zelo razumem.
Res je imam odpor do gradnje, ker zaradi gradnje starši niso imeli časa zame v otroštvu!!! Zaradi gradnje nisem imela mladosti, ker nikoli ni bilo časa da bi kam šli, nikoli ni bilo dopusta, morja...vedno sem bila doma. Če pa smo šli na bazen (mogoče 1x  na poletje), pa je bila živcarija da zapravljamo čas. In sedaj mi naj gradnja spet vzame največ kar mi imam - DRUŽINO!!!!! Vem pa da moža bom izgubila v vsakem primeru. Če vztrajam da ne bi gradili, mi bo zameril in bom imela celo življenje to na krožniku. Če pa bomo gradili bodo pa opeke, beton...tiste ki bodo pomembnejše od družine. Kakorkoli naredim...potegnem takratkouser posted image user posted image

Srečno.


(odgovor članu ninikamami)
Neposredna povezava do sporočila: 10
   RE: Čisto sem na psu...
21.12.2010 11:45:49   
vesna_b
pokaži mu tale tvoj zadnji odgovor. in če se ob tem ne zamisli...

no, midva greva v gradnjo. s tem, da tudi imava kje biti, in s tem, da imam maja rok, drugi otrok.
v načrtu je, da spomladi začneva in da imava v teku poletja oz čimprej, ko bo mogoče, hišo pod streho, potem pa počasi naprej. ampak to pa vem, da si bomo še vedno vzeli čas zase, da bomo še vedno šli na morje in na kak krajši izlet.

kako vem? ker sva se prej tako dogovorila. in vem, da bo moj držal obljubo, tako kot jo bom jaz. toliko se pa že poznava.

pogovorita se, brez tega ne bo nič. po drugi strani pa poznaš napake tvojih staršev, se jih zavedaš, in se lahko potrudiš, da tudi če gresta v gradnjo, da jih ne ponavljata še vidva. ampak res mu povej, zakaj imaš tak odpor do gradnje.

drugače pa vama še vedno ostane nakup stanovanja. pa če ne v bloku, pa kak dvojček - zna bit še vedno cenejši od celotne hiše, in več zasebnosti je.

ker pa tudi njega razumem, sploh ko si napisala, da je tvoja mama dominantna. ker tako pa tudi jaz ne bi živela. ne pri svoji mami, ne pri njegovi. v najini družini bova midva glava družine, potem pridejo zraven babice...

(odgovor članu polho3006)
Neposredna povezava do sporočila: 11
Stran:   [1]
Stran: [1]
Pojdi na:





Poslovila sva se od 4. in 5. sina
Z ženo sva pozdravila in se poslovila od najinega 4. in 5. sina. Anders in Brodie sta se rodila združena, delila sta si ...
23-letnica ima 10 otrok, želi jih še 100
Mama, ki ima že 10 otrok, jih želi imeti še 100, da bi izpolnila svoje sanje, da bi imela "največjo družino na svetu"....




Vrnitev na delovno mesto po porodniški.
Admin

S kakšnimi izzivi se soočate ob vrnitvi na delovno mesto po porodniškem dopustu?