Gina
|
A veš, včasih sem mislila, da je vse to res, ampak življenje ni tako zelo enostavno, vsekakor pa ni črno belo. Ja, fajn je, če otrok živi v vzpodbudnem okolju, smao zgolj prijaznost ni prav nikakršna garancija, da bo otrok prijazen, zgolj hvala ni garancija, da bo prizadeven... v bistvu je žalsotno dejstvo, da moramo vsi doživeti vse, od hvale do graje, da sploh ločimo razliko, da hvalo cenimo, da moramo doživeti prijaznost in neprijaznost, da ločimo razliko, da smo se sploh sposobni vživeti v sočloveka, da mora otrok doživeti poštenost in nepoštenost, posesivnost in svobodo, spodbudo in nespodbudo....skratka, prav vse, kar je na tem svetu, če želimo, da bo normalno spodbudno in zavestno funkcioniral v življenju. Ne le prijatelji, tisti, ki so zmedeni, ki so čudaški, včasih neprijateljski, ga bodo naučili enako mnogo, kot tisti, ki so najboljši prijatelji. Ni vse v vato zavito, žal. Nam pa vsem paše, prav gotovo, če nas spodbujajo, hvalijo, so prijazni... samo včasih pač sploh potem več ne vemo, da nam to ljudje nudijo. Samo po sebi umevno se nam zdi. Logično in pričakovano. Se pa strinjam, osnovna reč je varnost v družini. Če te ni, vse ostalo ne igra nobene vloge.
|