Anonimen
|
Pri 11. mesecih otrokovo šarjenje po dvd-ju, predalnikih,... ni odraz preizkušanja mej in potrpežljivosti staršev, temveč čisto normalne otroške radovednosti, želje po odkrivanju novega, nekaj kar prej ni zmogel doseči, zdaj zaradi večjih gibalnih in mentalnih sposobnosit pa lahko. In tako majhen otrok še niti približno ne razume, da se mu tv lahko obrne na glavo, če se bo naslanjal nanj. NJemu je fajn, ker se sveti, piska, spreminja in to hoče na vsak način preizkusiti.
Ker pa vse stvari le niso zanj, ker so nevarne in škodljive, smo tu starši, da mu postopoma pokažemo, kaj lahko in kaj ne, kaj nevarnost sploh je, da ima njegovo raziskovanje tudi meje. Meje postavljamo mi, sploh potem ko enkrat shodijo. Kmalu znajo še plezat, so hitri, torej določene omejitve morajo biti. In se je treba ponavljat kot papagaj  . Ne, ne, ne. Vztrajno in potrpežljivo pri stvareh, ki jih ne moremo odmakniti, skriti pred radovednimi otorškimi očmi, dokler ne bo dovolj zrel, da bo s temi stvarmi znal varno upravljat ali ga ne bodo zanimale več. Postopno si tudi otrok pridobiva izkušnje - vidi, da če ne upošteva mamo, da bo padel, se to res zgodi in to boli, ali pa ve, da mama vztraja in se je brezveze za določene zadeve kregat, spozna svoje meje in meje, ki jih določijo starši. Seveda jih bo skušal premikati, najprej zaradi radovednosti, kasneje zaradi pridobivanja pozornosti, izzivanja, uveljavljanja svoje osebnosti,...
Najlažje in najmanj stresno za vse je, če se vse zanimivo odmakne ali začasno pospravi v omare. Kar ne gre, se preusmerja pozornost, če tudi to ne gre, pač stari dobri ne. Samo je potrebno biti vztrajen.
Meni je bilo to obdobje daleč najbolj naporno, ker nimaš trenutka predaha, tako so firbčni ti malčki  . Pri kakem letu in pol pa že kar konkretno razumejo, da ne pomeni ne. Seveda, če so bili starši ves čas dovolj dosledni pri postavljanju mej. Pridejo pa druge finte potem na vrsto .
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Drugače je pa imel svoj poganjalec, imel je igralno mizico, ki je bila dolgo zelo aktualna in se je s tem zelo zamotil. Res pa je, da sva bila večino dneva zunaj, notri sva bila samo zjutraj in zvečer. Za to, da je pa nekaj "ajs" (npr. štedilnik, pečica) sem pa uporabila kar malo "kruto" metodo, ker mu drugače nisem mogla dopovedat. Imela sem še star štedlnik in staro pečico z neognjevarnimi stekli in je bilo res nevarno, pa še pod štedilnikom je bila - se pravi ravno v pravi višini. In že, ko je bil še mali, še v hojici, sem enkrat, ko sem nekaj pekla, počakala, da se je steklo skoraj že ohladilo in sem mu dala rokico na šipo, da je ugotovil, zakaj je "ajs". Ni bilo druge, sem morala to naredit, ker drugače vem, da bi enkrat sigurno prijel za steklo, ko ne bi bila pozorna. 
, je samo dojenček..Se pa vzgoja sedaj začne, in pri teh malih čmrlih je najboljši način preusmerjanje pozornosti..Ko dela kaj kar ne sme, mu reci NE ( ne se dret, ampak glasen in odločen ne), potem pa ga odpelji stran..Povej mu, da tega in tega ne sme počet, da pa se lahko igra s tem in tem..Rabiš pa dobre živce in veliko vztrajnosti.. 
