Sodobna družba, zaznamovana s proizvajanjem in pridobivanjem in s tem skorajda z neskončnostjo lastne biti ali samovšečno večnostjo, je iz zavesti izrinila minevanje in prenehanje - smrt nekoga.
Generacije pred nami so se znale z življenjskim krogotokom veliko bolje spoprijemati. Danes o smrti neradi govorimo, v naši kulturi je bolj ali manj tabu. Odrivamo jo. Izgubo sanj, upanja, vere v prihodnost, vira ljubezni in veselja ter novih moči in navdihov najbrž lahko dojame le tisti, ki je sam doživel to. Otroci naj ne bi umirali, vsak starš pričakuje, da bo umrl pred svojim otrokom. Zelo zaboli spoznanje, da je najlažje zanikati smrt nekoga čisto majhnega, nekoga, ki je komaj začel živeti.

Otroci umrli med nosečnostjo in novorojenčki, ki umrejo kmalu po porodu, so tako majhni in tako kratek čas so med nami, da bi jih najraje čim prej pozabili. Njihova smrt je za starša izredno boleča, očetje to bolečino preživljajo po svoje, pri materi pa se občutku nenadomestljive izgube prilepi še občutek, da je odpovedala kot nosilka življenja. Skoraj vsak verjetno pozna koga, ki je v nosečnosti izgubil otroka ali je ta umrl kmalu po porodu. Le malo pa vemo o tem, kaj takšna izguba pomeni in kako naj bi ravnali, ko se to zgodi. Še huje je s starši, ki se jim takšna izguba pripeti. Sprašujejo se, ali so še normalni, ko več tednov in mesecev nezadržno tečejo solze, ko jih vsak pogled na zdravega otroka zaboli in ko jih to, da jih bližnji, prijatelji in znanci gledajo z nerazumevanjem, silno razjezi. Ampak bolečina je tukaj in če jo poskušajo potisniti v stran in pozabiti, le še močneje kljuje.