Akcija:

Blažek

Opis:

Za pljučnim rakom je med nosečnostjo umrla mlada mamica. Otročka, Blažka, so uspeli rešiti s carskim rezom v 28. tednu. Glede na veliko nedonošenost je bilo vse v redu in je ostal v inkubatorju. Mamici je bilo ime Barbara in je za sabo pustila še dva otroka in moža. Sara je bila takrat stara 6 let , Rok pa 3 leta. Na Dobrodelnosti smo imeli veliko akcijo pomoči, kjer so se pridružili tudi ljudje iz vlade, policijske postaje in podjetja (poleg posameznikov). Pomagali so tudi na MON-u ter nepreglednem številu forumov in portalov na internetu. Krožil je tudi e-mail s prošnjo za pomoč. Skratka - akcija neverjetnih razsežnosti. V soboto, 16.09. 2006 smo organizirali po celi Sloveniji osebni prevzem kuvert (z gotovino) in paketkov (s stvarmi) za pomoč družinici, kar smo jim osebno dostavili. Potekala so tudi nakazilo prek on line bank in osebna pošiljanja.

Akcija pomoči se je začela, ko nam je sporočilo s prošnjo za pomoč poslala sama Barbara, ko je bila še živa, a že v bolnišnici. To, da ima raka, je izvedela šele med pregledi v nosečnosti, po morfologiji. Za splav je bilo prepozno, pa tudi ni ga želela narediti. Istočasno pa najprej sploh ni vedela, kaj ji je, prav tako tudi ne zdravniki. V razmeroma kratkem času so ugotovili, da gre za hudo obliko hitro napredujočega pljučnega raka. Ker zaradi nosečnosti ni mogla biti ustrezno zdravljena z obsevanji, je rak tudi toliko hitreje napredoval. Vsi so upali na najboljše in odločili so se, da počakajo do 28. tedna nosečnosti ter takrat naredijo carski rez, saj ima toliko star otrok ob primerni medicinski oskrbi možnost preživetja. Po besedah ljudi, ki so jo poznali, je vse bolečine, za katere mi je sama zatrdila, da so neznosne, dobro prenašala, čeprav s pomočjo protibolečinskih sredstev.
Naš mali Blažek je bil tako rojen 16.08.2006 v Ljubljani. Takoj po carskem rezu so Barbaro začeli zdraviti, a so žal ugotovili, da se je v enem mesecu rak tako zelo razširil, da ne morejo storiti ničesar več. Samo še čakajo lahko.
Barbara je umrla peti dan po carskem rezu, 21.08.2006.
Blažek je bil takoj po porodu nameščen v inkubator, kjer je ostal kar nekaj časa. Dočakati je moral približen datum, ko bi se sicer rodil, šele nato je lahko odšel v varno zavetje tistih članov svoje družine, ki so mu ostali: očka, bratca in sestrice.

Da pa bi družini lahko čimbolj olajšali trenutke po tako težki izgubi, kakor je izguba matere in žene, smo se odločili pomagati. In ni nam žal.
Zbirali smo vse, kar se potrebuje za človeka vredno funkcioniranje družine: hrano, oblačila, obutev, pripomočke za nedonošenčka, potrebščine za ostala dva otroka, pa tudi na očka nismo pozabili. Zbirali smo tudi gotovino. Ljudje so vse pošiljali sami po pošti, nosili sami tja in nakazovali preko on line bank, veliko pa se jih je tudi odločilo pridružiti akciji osebnega prevzema in dostave v soboto, 16.09.2006, ko smo na RR organizirali prevoz in ko smo stvari prevzeli pri tistih, ki darujejo, in jih odpeljali do družine. Stvari in denar pa smo zbirali tudi na Otroškem bazarju na Gospodarskem razstavišču na Ringarajini stojnici, ki je bil od četrtka, 14.09., do sobote, 16.09.2006.
Na poti smo imeli nešteto težav, od katerih je bila večina nepredvidena, vendar smo akcijo kljub temu izpeljali tako, da je bil dosežen njen namen: stvari smo dostavili. Največja zahvala velja Nanki, ki si je vzela ves dan časa in "prispevala" možev avto. Zaradi pomanjkanja prostora v enem karavanu so nekatere članice akcijo naslednji teden ponovile in dostavile še enkrat toliko stvari same. Vsa pohvala velja torej tudi njim, predvsem Barbs (ki je organizirala pomoč na Moto forumu), Cmokec (ki je organizirala zbiranje financ) ter Erdbeere in Teji N (ki sta "posodili" svoje avtomobile ob drugi dostavi).

Blažkov očka je tako nase prevzel ogromno breme, pomagali pa so mu tudi sorodniki. Sedaj je samohranilec treh sončkov, ki mu slajšajo vsak dan življenja. Ko je bil Blažek še v bolnici, ga je redno obiskoval kljub veliki razdalji in finančnim stroškom, povezanim s potjo. Povedal je, kako lepo je vse osebje skrbelo zanj in kako radi so ga imeli. Tudi bratec in sestrica sta ga takoj vzljubila. Blaž se je razvijal pridno in hitro napredoval, tako da je lahko bolnico zapustil celo malo prej, kot so sprva predvideli zdravniki. Ob rednih pregledih so v roku nekaj mesecev ugotovili, da sploh ni več videti kot nedonošenček, da se lepo redi in raste ter povsem normalno razvija. V razvoju je popolnoma dohitel svoje vrstnike. Tudi bratec in sestrica sta bila neverjetna – mala Sara ga je rada hranila po steklenički in kasneje po žlički ter pomagala očku, kakor je mogla. Skupaj z Rokom sta bratcu prepevala pesmice, ga božala in zabavala. Blaž pa je po očkovih besedah najbolj priden otrok pod soncem. Skoraj nikoli ne joka, celo noč spi, nima težav s krči ali zobki in je na splošno zelo zadovoljen otrok. Najbrž čuti, da ga mamica gleda z oblakov ter bo vedno z njim.

Najbolje se je izrazila ena od naših članic, ki je zapisala, da mali Blažek sicer ne bo imel mamice, je pa imel najboljšo mamico, saj se je odločila za njegovo življenje, ne za svoje.
Ne bi se mogla bolj strinjati.

V upanju, da bodo naše članice ponovno stopile skupaj, ko in če bo kaj takega še potrebno, se vsem skupaj in vsaki posebej zahvaljujemo za sodelovanje.