Akcija:

Angelček Ajša

Opis:

»Zgodba« naše male Ajše se je na RR začela januarja 2006. Mamico Luso smo članice RR virtualno in osebno poznale sicer že prej, pa tudi malo Ajšo, vendar je bilo takrat vse še na bazi izmenjavanja nasvetov, sočustvovanja in klepeta o vsakdanjih težavah.

Naša Ajša se je rodila na lep, poletni dan leta 2005. Imela je Downov sindrom in, kakor so ugotavljali kasneje in sproti, še kup drugih težav: srčnih, želodčnih in pljučnih. Vso njeno borbo in moč smo na RR vsakodnevno spremljali: Ajša

In ker je Ajšina zgodba postala skorajda prepoznavni znak RR, smo se junija 2006 na RR odločili, da bomo pomagali. Ajši in vsem ostalim. Odprli smo forum Dobrodelnost

Prve objave na njem so bile za našo Ajšo. Najprej poziv k pomoči " Srce v dlan-Ajša potrebuje našo pomoč ",ki ga je objavila članica RR, Neva6 s Primorske. Odziv je bil v neverjetno kratkem času več kakor idealen. Nastal je post 3x HURA za MEDICOtehno d.o.o in finančna sredstva za nakup kisikove jeklenke so začela s svetlobno hitrostjo prihajati ne le iz Slovenije, ampak iz cele Evrope. Na stotine ljudi je nesebično pomagalo s prispevki in energija spodbude in upanja, ki veje iz napisanega, je brezmejna. Kasneje smo stopili v kontakt tudi s podjetjem STAR2000 iz Izole in nastal je post "Začnite verjeti v čudeže". Veselje je bilo nepopisno in vse potrebno za našo Ajšo je bilo na dosegu roke. Končno je prišel tudi težko pričakovani dan, ko smo dobili vse, kar je Ajša potrebovala in ko je lahko odšla iz Pediatrične klinike, kjer je preživela takorekoč vseh 10 mesecev svojega mnogo prekratkega življenja. Takrat je nastal post »Danes je Ajša zmagala« Tudi tokrat so po celi Evropi tekle solze, vendar so bile to solze sreče. Za malo Ajšo in za njeno družinico. Končno je začela živeti. Organizirali smo RR piknik, na katerem je bila naša mala Ajša častna gostja (fotografije so dostopne samo udeležencem piknika).

Potem pa je prišel prvi poletni dan, ki nas je šokiral. V postu »Ajše ni več« smo izvedeli, da nas je mala Ajša za vedno zapustila in odšla med angelčke. Še dolgo časa zatem nismo dojeli, da je to sploh res, solze pa so nam tekle v potokih v postu »Draga Ajša« .

Na dan pogreba je Evropa ponovno jokala, svoje poslovilne besede pa smo zapisali v postu
»Ajšin pogreb« . Na isti dan, ob uri pogreba, so na naših oknih gorele svečke v spomin na Ajšo, ne njeno borbo, voljo do življenja in na njeno veliko prezgodnjo smrt, kar smo obeležili v postu »Danes prižgimo svečko«


Na našo Ajšo pa nismo pozabili in tudi nikoli ne bomo. Zdaj ne moremo narediti ničesar več, vendar naj bo ta »članek« večni spomin nanjo in izraz globoke hvaležnosti za vse tiste, ki so pomagali. Staršema in sestrici pa ponovno izrekamo najgloblje sožalje in jim sporočamo, da preboleli sicer nekoč bodo, pozabili pa nikoli. In mi tudi ne. In tako je tudi edino prav.