Danes smo imeli morfologijo. Smo pravim zato, ker je v ordinacijo prikorakala kar cela četica. Partner, sin in jaz. Preden smo šli od doma, pa je sin povabil še dedija :). Na srečo dedija to ni zanimalo preveč in meni ni bilo treba prav veliko razlagati zakaj mi to ni najbolj všeč.

„Si si vse zapomnil?“ je vprašala Karmen z levo nogo preko praga in me zaskrbljeno opazovala.

Tiste, ki me poznajo, bo tole morda presenetilo. Pravim morda, ker vem, da tiste, ki me zelo dobro poznajo, zagotovo ne bo. Jaz, guppy, "izobražena in sposobna" ženska, težko berem. Težko berem literarna dela, težko berem dolge maile, težko berem predolga navodila. Študijsko literaturo sem vedno brala po diagonali, vsako 20. besedo, in si s pomočjo tega ustvarjala slike v glavi. Vsa snov se je povezala, razvezala, narisala, sestavila, obarvala in razvrstila. In ko je napočil trenutek za test, se je lepo zlila na papir, kot se sedaj zlivajo te besede.

Saj bi blo vse lepo in prav, če ne bi 15.3.2010 izvedela, "šokantno novico", ki mi je vse obrnila na glavo. Imam "rotikansky sindrom". To pomeni, da imam nerazvito maternico in da nikoli ne bom imela svojih otrok in da morem iti na operacijo, če bom sploh hotla imela spolne odnose. To vse sprejmem, ker nisem sama kriva za to, to je prirojen sindrom. Samo tako težko mi je pri srcu ko pomislm, kateri fant me bo sprejel s to boleznijo, že tako nisem oseba, za katero bi letalo velko fantov. Res me je srah, da bi bila celo življenje sama. Imam dan, ko si rečem, da iz te stvari delam preveliko paniko in imam dan, ko se sprašujem zakaj se to dogaja meni. Samo ko pomislm, na mojo najboljšo prijateljico, kakšne probleme ima šele ona. V primerjavi z njenimi problemi jaz sploh nimam problemov. Vrjamem v usodo in vrjamem, da se stvari naredijo z razlogom, tako da živim in upam, da bom kmalu odkrila, v čem je fora vseh "slabih stvari".