Bil je miren nedeljski večer, eden redkih, ko je moj sinko zaspal že zelo zgodaj. Z Matejem kar nisva vedela kaj bi počela, saj tega nisva bila vajena, ker Gaj največkrat z nama vztraja vse do enaindvajset_e ure. Za zaključek tedna je bil kot po naročilu na sporedu dober piratski film.

Zagotovo se sprašujete kdo je tale nagajiva punca iz razvoja!

Pravijo, da so pink pong viroze normalen pojav, še posebej, ko je otrok prvo letu v vrtcu. To poteka nekako tako. Gaj se prehladi ali celo zboli. Nekaj dni je doma, da najhujše mine. Takrat sva skupaj, saj me potrebuje. Še sreča, da sem sama svoj 'šef' in lahko razporejam s svojim časom. In še sreča, da so tu še Gajevi stari starši, ki mi v takšnih situacijah nemalokrat priskočijo na pomoč.

11. februar, dan brez dude (Gaj Julij Krže – po nareku zapisal Grega Krže)

Otroci, otroci, otroci, naši mali zakladki. Obožujem trenutke, ko opazujem mojega dvoletnika pri vsakdanjih 'opravilih'. Kako je poln sreče in veselja in ima vsak dan toliko za postoriti. Njegova prikupnost me osrečuje in ko ga takole gledam, se zavedam, da ni nič pomembnejšega od njegovega zdravja in naše družinske ljubezni.

Ste se tudi vi že kdaj vprašali, kdaj je tisti pravi čas, da se nehate pred svojim otrokom pogovarjati o določenih temah, na primer o njem, njegovih težavah oziroma mučnih izkušnjah? Jaz sem opazila, da je čas za pazljivost že prišel. Sicer tega tudi prej nikoli nisem rada počela, saj mi je mali sinko že dostikrat dal vedeti, da me sliši kaj govorim, četudi tega ni pokazal. Kar nekajkrat se je zgodilo, da je zatopljen v igro, kar naenkrat začel ponavljati besede, ki so bile ravnokar izgovorjene. Torej dovolj dober pokazatelj, da je bila igra le 'krinka', medtem ko je on spremljal pogovor med staršema.