Najbolj rizično obdobje zaradi možnosti spontanega splava. Uau. Bravo. To je dober razlog tudi za dober posladek. A sem sploh že omenila, da sem zelo vesela, da si zdaj lahko privoščim vse, kar mi zadiši (ko mi zadiši). Saj vem, da ne smem jesti za dva, vem pa, da so to redki meseci v življenju, ko se lahko redim brez slabe vesti.

Imam 5,5 mesece starega sinka. Dojen do 3 meseca, sedaj pije flaško in je gosto hrano-ki jo ima zelo rad. Imam pa problem-do pred kratkim je spal od 20 ure zvečer, ter do 4 ure zjutraj. Takrat se je zbudil spil mleko in zaspal nazaj. Sedaj (2 tedna) pa se mi je začel zbujati ob 2 zjutraj in želi mleko. Sem poskusila s čajem in vodo-pa nič. Dokler ne dobi mleka je nemiren. Nato zaspi nazaj do 6 ali 7 ure zjutraj. Ali je prav da mu dam mleko ponoči ali bi že mogel prespati skoraj vso noč? Kaj naj naredim?

Kar malo sem bila jezna. In to zato, ker pregled nuhalne svetline ne spada med obvezne in plačane preglede. In na vsakem koraku slišiš, da ta pregled sicer ni nujen, ampak zelo zaželen (beri nujen). Ne gre samo za pregled. Gre za način. Spodbujali naj bi rodnost in glej, že drugi pregled je »obvezen«, a samoplačniški. In tukaj se vse začne oziroma če se ni že prej. Otrok stane. To je dejstvo že v nosečnosti. Ne morem povsem brez cinizma, a komaj čakam, da bi se po vzoru nekaterih bližnjih držav število rojstev začelo spodbujati tudi s finančnega vidika.

Bilo je nedavno tega po moji presoji, v realnosti pa je že kar nekaj mesecev nazaj. Ne morem pozabiti tistega občutka v trebuhu, veselja, sreče in pogleda dragega ob novici da sem nosečka. Tako sva se veselila, se pripravila in odločila, da je to to, tretji sonček nama je namenjen. Želja, ki je tlela v meni se mi bo končno uresničila, vsaj tako sem mislila...potem pa... Še kako dobro sem spominjam tistega lanskega 'peklenskega' oktobra, jutra, ko so me prebudili krči, na stranišču pa mi je vzel dih madež na spodnjem perilu. Tolažila sem se, da ni nič hujšega, saj je bil manjši izcedek, vseeno sem poklicala ginekologa, kjer so mi sestre naročile, naj se oglasim čimprej. Mukotrpno čakanje v čakalnici, dolgi dve uri. Krči vedno večji, solze v očeh, cmok v grlu, okrog pa polno ljudi. Počutila sem se tako samo, nesrečno. Imela sem občutek da je krivda moja. Vstop v ordinacijo, pregled...in potem trenutek molka..žal, vam ne moremo več pomagati, izgubili ste otroka. Otrpnila sem, nisem mogla jokati, niti vdihniti prav...Molče sem zlezla iz mize za preglede, vzela tiste papire. Prazen pogled proti ginekologu in 'nasvidenje' je bilo zadnje kar se spominjam. Hotela sem na samo, upala da samo sanjam. 'Ni ga več,  oprosti!', sem po poti poslala dragemu, ki je nestrpno čakal na novice. Nisem dobila odgovora, kar me je še bolj potrlo, imela sem še večji občutek krivde. Zvečer sem tuhtala kako bi lahko preprečila vse skupaj, zakaj nisem bila bolj pazljiva, vendar proti naravi ne moreš ničesar. Dragi me je stisnil k sebi in me spomnil na vse kar že imava. Res imam ogromno, dva zdrava sončka in partnerja, imam kar si večina želi. Sem srečna, vendar še vedno mislim na pikico. Želja nikoli ne ugasne, čeprav se poti v življenju spremenijo!

Prvi pregled je za mano. Zdaj imam tudi črno na belem (sličico ultrazvoka), da tam spodaj raste pikica. Zdravnica me je spraševala, če jemljem kakšna zdravila. Sicer jih ne jemljem prav pogosto (občasno ob glavobolu ali slabosti), ampak zdaj bom morala še posebej paziti. Večina zdravil ima stranske učinke, ki prehajajo skozi posteljico v plod. In to ne velja samo za zdravila, pač pa tudi za vso hrano, takšne in drugačne umetne vitamine, kozarček ali dva alkohola, cigaretni dim in še kaj. Tudi stres in slaba volja. Še dobro, da obstajajo alt_ernativne rešitve v naravi brez stranskih učinkov. Nekje sem celo prebrala, da je razvoj živčevja najbolj odvisen od dobre prehrane nosečnice in njenega pozitivnega počutja in odnosa do nosečnosti. Odkar sem noseča, vedno manj razmišljam o sebi in vedno več o tej mali pikici. Ali s tem izgubljam sebe?

V prvih tednih mi je bilo zelo slabo, zdaj pa mi je samo še občasno. Zelo pa me motijo vonji. Tisto, kar je prej dišalo, zdaj diši tako močno, da boli glava. Najljubšega parfuma ne prenesem več, pa tako je bil drag. Tisto, kar je bilo že prej neprijetnega vonja, zdaj zelo smrdi. Na prvem mestu med odvratnimi vonji je cigaretni dim. Zato sem neskončno vesela, da se v javnih zaprtih prostorih ne kadi več.

Uf, tako hitro čas beži, da sem pozabila na svoje pisanje ... evo, pa da nadoknadimo! Še dobro, da sem si teden za teden čečkala svoje misli na list papirja ;)

Včasih je treba zaživeti tudi tako,da počistiš s slabimi ljudmi in prekiniš.Kajti na svetu obstajajo tudi slabi ljudje oz. hudobni.Tako se ti odpre obzorje in spoznanje,da iskrenost odnosov šteje,da se ne moreš s vsemi ljudmi razumeti.Za svoje otroke hočem zdravo okolje ljudi.Ko sem naredila ta korak sem postala močnejša, boljša.Ne glede na to,da lahko zaradi te poteze moji otroci ne bodo imeli stika z nonotom.Žal so vedno tudi posledic,ko hočeš iskreno zaživeti.