Ali od odnosa pričakujem preveč?
Oznake: zakon,odnos,težave,v,zakonu,psiholog,psihiater,ločitev,veza,odnos,otroci
3.5.2012
Obračam se na vas, ker se ne znajdem v trenutni situaciji z možem. Oziroma, ne vem, ali razmišljam narobe jaz in delam sama napake za nastale težave, ali pa imam mogoče le realna pričakovanja od najine veze. Poznava se že 12 let, poročena sva 8 let in imava 3 otroke. Rada ga imam in svojo družino. To mi je najvišja vrednota. Največ mi pomeni družina in dober partnerski odnos. Ampak ne tak odnos / sobivanje brez čustev. Topel, prijazen, radodaren odnos. Že na začetku veze me je v najinem odnosu motilo (pa dopuščam možnost, da imam lahko nestvarne predstave o partnerstvu), da me ni o ničemer spraševal, ga ni zanimalo moje stališče, mnenje, jaz in moje misli. Na začetku sem predvsem jaz poslušala njega, moje misli in želje pa niso bile stvar pogovora. Saj krivim zgolj sebe, ker sem pač taka bila, sramežljiva in nesamozavestna, prepričana, da nisem pomembna. Vse to izhaja iz moje primarne družine, z mamo alkoholikom in očetom deloholikom, skratka, pravljic o srečnih družinah že od malega ne poznam.
Na začetku veze z možem nisem postavljala sebe in svojih potreb v ospredje, vedno sem želela ustreči najprej drugim, zase nisem skrbela. Kljub temu, me je že na začetku motilo, da nikoli ne povpraša, kaj jaz mislim, čutim, doživljam. Tak je bil, jaz sem to sprejela. Skozi leta sem vendarle pridobila na samospoštovanju, veliko sem se namučila po rojstvu otrok, saj sem imela težave s poporodno depresijo. Skozi te izkušnje sem nekako le prestopila na pozitivno plat razmišljanja, kar pa je s seboj prineslo tudi spremembe v dojemanju zakona z mojim možem. Z leti in spreminjanjem moje perspektive so me začetni moteči dejavniki motili vse bolj. Na začetku je bil moj mož v mojih očeh vodeč, močen in odločen in to sem potrebovala, sedaj pa me to, da mi splanira dneve, duši. Vloge je določil, tudi če se pritožim, me ne upošteva. Ljubosumje je bil tiste čase znak, da nekomu pripadam, da mu nekaj pomenim, sedaj pa mi predstavlja ravno obratno. To da se nisem izpostavljala in izražala svojih občutkov, mi je takrat godilo, danes pa pomeni, da nobena moja želja ali potreba ni upoštevana. Vem. spremenila sem se jaz. Danes bi rada od svojega moža, da bi me spoštoval, da bi me poslušal, da bi me imel rad in bil rad z mano. On se ni spremenil, on ima svojo glavo in svoje mnenje, ki je sveto in edino pomembno, navajen je upoštevat le sebe, ne pomisli name, tudi, če mu 1000_x_ povem, kaj si želim. Me ne upošteva. Banalen primer je, da si želim pogovorov, on gre rajši prat avto, delat, skratka nikakor se nikoli pogovarjat. Si želim, da bi čuval otroke, da bii jaz lahko šla tečt - pa je škoda njegovega časa. Si želim sprehoda - vsi skupaj - njemu ni do tega, mu je brez veze. On si vse svoje aktivnosti po svoje organizira več ali manj ves svoj čas, družinske obveznosti gor ali dol. Res je, vseskozi je bil tak, spremenila sem se jaz. Ampak ne morem si pomagat. Določene izkušnje so mi pokazale še bolj, kaj je v mojem življenju res pomembno. Pripravljena sem se pogovarjat, kot vedno, upoštevat vse okoli sebe, ampak če nikakor ni sodelovanja, potem partnerstva ne more biti. Ali se motim? Ali narobe doživljam najin odnos, ali pričakujem preveč?
Vsak dan sva si dlje drug od drugega. Pogrešam bljižino, ne le fizično, ampak tudi čustveno toplino. To, da bi se lahko pogovarjala. Zadnjih nekaj let se ta odnos le še vedno bolj ohlaja. Od njega ni nobene pozornosti, jaz mu jo nekaj časa dajam, potem pa, ker ni posebnega odziva, neham, ker sem žalostna, da ne dobima nazaj čustev. Čutim odddaljenost, grozno težko mi je, ker zdaj zaradi sebe otroke potiskam v trpljenje. Ne vem več, kaj je prav in kaj ne. Na vsak način bi jim rada prihranila čustveno hladnost, prezir in sovraštvo med starši, ki sem ga sama doživljala kot otrok. Nočem, da to trpijo, ampak zdaj trpim tudi jaz, in vem, da nehote to prenašam nanje. Trudim se, da bi se v glavi naravnala, da imam vse, ampak ne gre, ne znam, ker vem, da ni tako. Ni naklonjenosti, ni ljubezni. Kot da samo živiva skupaj kot sostanovalca. Ni moj prijatelj, in jaz ne morem dati vse ljubezni, ki ji nosim v sebi. Ne sprejema je, ne daje je. Njemu je tako bolje, lažje, kot pa da bi karkoli moral vložiti v odnos. Iz tega mi je jasno, da sama, če še tako prosim in se trudim, ne bom uspela.
Zdi se mi, da vse skupaj postaja brezizhodno. Z možem sem se že velikokrat poskušala pogovoriti. Pa zaleže za en dan, potem pa on po svoje naprej fura. Nimam več upanja. Razen, mogoče, če imate vi nasvet, kako zbuditi moža, da bo ljubezen propadla, če se ne bo z mano trudil zanjo. Ne vem več. Ne morem več. Vsak izbira v tem trenutku je slaba in boleča.
Vnaprej hvala.
ODGOVOR:
mag. Kornelija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka | 7.5.2012
Pozdravljeni! Nekajkrat postavljate vprašanje, ali prav doživljate, ali se motite, ali imate realna pričakovanja glede odnosa, ali preveč pričakujete. Vsak odnos je enkraten in tak, kot si ga ustvarimo; tak, kot si ga ustvari vsak par. Dober odnos je tisti, v katerem lahko partnerja/zakonca drug ob drugem rasteta in čutita zadovoljstvo. Zato pa so potrebni: iskrenost, spoštovanje, zaupanje in bližina. Sami ugotavljate, da je to, kar pogrešate ob možu, manjkalo že na začetku vašega odnosa. Velikokrat na začetku odnosa, sploh če je prisotna močna zaljubljenost, ne vidimo, nočemo videti ali pa drugače vidimo partnerja, njegov odnos do nas. Velikokrat spregledamo opozorilne znake, ki z leti skupnega življenja ne izginejo sami od sebe, ampak so še močneje prisotni, če jih ne vzamemo zares. Seveda se tudi sami spreminjamo in spoznavamo, da lahko imamo v odnosu nekaj več, kot smo imeli na začetku odnosa. Že na začetku ste opazili, da vam je mož bolj pripovedoval o sebi in se manj zanimal za vas. Takrat ste to sprejeli, zdaj pa ugotavljate, da lahko imate v odnosu še kaj več, da bi lahko imeli še čustveno bližino, ki bi dajala toplino vašemu odnosu. Brez dvoma vam to tudi pripada. Vsak odnos bi moral imeti čustveno bližino, saj le v takem odnosu čutimo, da pripadamo, da smo ljubljeni in spoštovani. Za odnos sta vedno potrebna dva in za vaš odnos ste odgovorni vi in vaš mož. Odnosi se lahko spreminjajo, vendar pa se zato morata odločiti in truditi tako mož kot žena. Eden sam ne more spremeniti odnosa. Glede na vse, kar ste napisali, vam predlagam, da z možem poiščete strokovno terapevtsko pomoč. Sami boste verjetno težko razrešili nastale težave v odnosu, ker gre za kompleksno dinamiko, ki je prisotna že nekaj časa. Možu povejte, da bi radi imeli drugačen odnos in da si želite, da vam pride naproti. Lahko se zgodi, da mu vaš predlog ne bo všeč - češ, kaj bo nekomu tretjemu govoril o svojem zakonu. Vendar pa ta odpor in strah po prvem, drugem srečanju s terapevtom po navadi izgineta. Zakonski in družinski terapevt vam bo pomagal, da boste spoznavali vaš odnos, drug drugega in sebe, da boste lahko govorili o svojih čutenjih, željah, pričakovanjih, se v njih tudi slišali ter tako ustvarjali čustveno bližino in spreminjali vaš odnos.
Pogoji uporabe
Odgovori strokovnjakov so informativnega značaja in ne morejo nadomestiti obiska pri zdravniku in
osebnega posveta z njim. Ne gre za strokovno diagnozo, temveč le za odgovor, ki je podan na podlagi
vprašanja in navedenih informacij uporabnika. Določene informacije s področja zdravstva lahko
zastarajo, kar upoštevajte pri prebiranju starejših odgovorov. Pri zastavljanju vprašanja je zagotovljena
tajnost osebnih podatkov, ki jih posredujete ob registraciji. Strokovnjaki si pridržujejo pravico, da na
določeno vprašanje ne odgovorijo. Pridržujemo si pravico do lektoriranja vprašanja.
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
