Spoštovana! Vaše pismo je izpovedno, že uvod da vedeti, da gre za na pol literaren opis počutja ženske in mame v stiski. Zahvaljujem se za iskrenost, morda pa pišete, ker pogrešate le sočutnega poslušalca/ko. Kakorkoli, kot terapevt bom podal odziv: opis situacije pove veliko o obžalovanju na eni ter zanikani/nepriznani jezi na drugi strani, bolj malo pa o vajinem partnerstvu (kaj se je in se dogaja). »Nekje se je začelo krhati, postopoma je privedlo do dnevnih prepirov, nespečnosti, solz...«. To pa je, razen nekaj končnih stavkov, bolj ali manj vse. Zakaj zanikana jeza? Če malce karikiram: ko se v življenju pričnemo doživljati, da smo nemoči in pasivni pomeni, da so nam to dale vedeti naše izkušnje iz pomembnih odnosov (tam, kjer se vse začne, ko spoznavamo, gradimo osebnost, notranjo moč in potenciale za razvoj) dale jasno vedeti, da naše potrebe, kljub krivici, ki se nam dogaja, niso primarne in dovolj pomembne, zato protestiramo zaman, saj se nič ne bo spremenilo. Ker sem na kratko opisal, je značilno za čustveno zanemarjen odnos starš-otrok. Kako ste se vi doživljala v teh odnosih, veste vi in starši oz. skrbniki. Razbrati je, da se obsojate za to, ker ste trpljenju v vajinem partnerskem odnosu postavila mejo in poskrbela zase ter otroka tako, da ste se odločila začasno odseliti. V tem ne vidim problema, verjamem pa, da to obžalujete, saj je morda to za vas edina reakcija, ki vam je blizu in se v njej prepoznate. Je pa seveda krivično je, da morate ta vzorec ponavljati, saj kaže kako malo se pravzaprav cenite. Po tihem se morebiti celo kaznujete za to, ker zadnja nosečnost ni uspela … za piko na i pa se na koncu sprašujete, kako si povrniti partnerjevo zaupanje in ljubezen? Samo-destruktivnosti ste se naučila kot otrok in se vam – v terapiji temu pravimo – preigrava v dinamiki odraslega intimnega odnosa. Na tej točki se »varno« odpovedujete notranji moči, ki vam bi sicer povrnila dostojanstvo in razvoj. Ta moč je prvinski protest, je upor, nasprotovanje ali, če hočete, temeljna jeza, ki zahteva spremembo v okolici (spravo, pravico, svobodo, mir). Kot tudi ostali afekti, ki nam pomagajo živeti polno in ustvarjalno, nam tudi jeza služi (običajno se pojavlja v paru s sramom, ki je tudi t.i. socialno čustvo). Par jeza-sram je v vlogi varuha, ki ohranja stik s potrebo/iniciativo, stik z nami kot samo-zavedajočim se bitjem, ki se uči, da (lahko) varno čuti, kar čuti, misli, kar misli in stori, kar stori, in to svobodno. Tako spoznava sebe in svet s postavljanjem razmejitev. Tam, kjer se ni dovoljeno upravičeno razjeziti (na krivico od zunaj ali nezadovoljeno notranjo potrebo), se energija para afektov obrača zoper tega, ki ga čuti oz. nenehno sili ven – to je odvisno predvsem od odziva tistih, ki za osebni razvoj skrbijo (starši), zato nas primarni odnosi tudi tako močno zaznamujejo; če npr. jezo otroku starši ne dovolijo izražati, jo ta sprva še bolj kaže, ker protestira, dokler ne postane recimo nekontrolirana (bes) in jo potem projecira v manj pomemben odnos, kjer lahko to moč izprazni (medvrstniško nasilje, v odraslosti npr. mobing); lahko pa gre v obratno smer – jezo potlači v naučeno nemoč (sprva kot umik, pasivnost, kasneje lahko kot zasvojenost, depresija…). Skratka, otroka se bo naučilo, da je jeza nekaj nezaželenega, ko se jo povezuje s sramom, je nekaj sramotnega in ponižujočega, ali pa nekaj, kar se ne da kontrolirati in se jo povezuje s strahom. Kombinacij je več. Če skrajšam, čustvenemu zanemarjanju se otrok mora tako ali drugače prilagoditi z nadomestnim vedenjem, ki je – določen čas – sprejemljivo. Nadomestni prilagoditvi, kot najbrž veste, pravimo simptom. S ponavljajočim se vzorcem odnosov se ta skupaj s temeljnim čustvom (npr. jezo/sramom) in pripadajočim načinom razmišljanja (o sebi in drugih) razvije v prefinjen, a nefunkcionalen komplet čustvovanja, mišljenja in vedenja v bližnjih odnosih. Tako pravimo, da se stari nepredelani vzorci odnosov selijo v nove intimne odnose - in tam hrepenijo po razrešitvi, tako medosebno (partnerski, prijateljski, bližnji delovni odnosi) kot medgeneracijsko (starši-otroci-vnuki). V relacijski družinski terapiji tej prvovrstni nezavedni dinamiki pravimo afektivni psihični konstrukt. To je »vrag«, ki skrbi za vnos bolečine v odnos, saj daje moč in legitimnost številnim obrambnim mehanizmom pred soočenjem s seboj, še bolje, pred vdorom težkih in neobvladljivih izvornih čutenj. Ta pa prihajajo od koder se je odstavek o destruktivnosti pričel: iz primarnih odnosov. Če se iz analize vrnem v vajin odnos, še kako lahko začutim to prepotrebno jezo. Prepričan sem, da ji boste vi prej ali slej poiskala izvor oz. naslov ter jo v partnerstvu pričela varno kazati. Poglejte, sta dva in oba sta soodgovorna za stanje, v katerem sta se znašla, nikoli le eden. Vendar če s strani partnerja (ali koga drugega) morebiti čutite nespoštovanje, postavite temu mejo in pri tem vztrajajte dokler ne pričnete prejemati bolj varnih odzivov. Kakorkoli, pišem na dolgo in splošno zato, ker pri celotni zgodbi manjkajo dejstva, informacije. Kakorkoli, s seboj očitno nosite močan vzorec krivde, ki vam je znan od prej in prekriva izvorno bolečino, nekaj, kar vam je v preteklosti pustilo rano (morda strah pred zavrženostjo ali prekinitvijo stika z bližnjim, izgubo pomembnega odnosa ali celo sebe). Skratka, pomembno je, da se zavedate, da se nam v partnerstvu te rane obnovijo in ponavljajo (skupaj s tipičnimi vzorci in odzivi na stres), zato je potrebno delati hkrati: na sebi in partnerstvu. V kolikor upate in verjamete v vajin odnos, boste to morala resno preveriti še pri partnerju ter na tem delati - oba, sicer bo odnos pričel zgubljati na smislu. Žrtev niste in ne morete biti, ker so žrtve odraslih dram v glavnem otroci. Kot odrasla ženska imate izbiro in odgovornost, da poskrbite za to, da si boste predvsem vi v odnosu enkrat na jasnem tako s čustvi, mišljenjem kot tudi vedenjem in pripadajočimi pričakovanji, dogovori in pravili. Da se en noče pogovarjati, se umika, medtem ko drugi prosi in gara, da se ga usliši - v varnem odnosu tega ne sme biti. Za enkrat še niste sama, čeravno se tako počutite in četudi bi se zgodilo, da nekoč ostanete sama z otroci, življenje najde pot naprej. Pa ne prehitevajmo, storimo, kar nam je storiti: spoštljiva komunikacija, iskrenost in vzajemna podpora so za vaju odgovornost, ki jih morata drug drugemu pokazati, sicer partnerske intime ni oz. njene varnosti ni več. Torej potrebno bo izumiti način, ki bo primeren za vaju, zato da dosežeta skupni cilj: varen in spontan intimni odnos, s katerim bosta poglabljala spoznavanje drug drugega, sebe in otrok. Ti potrebujejo ne idealne, temveč dovolj dobre starše, ki jim bodo varen servis za razvoj. Končno, tako kot smo zdrsnili v stisko, tako obstaja tudi pot ven. Lahko si ustvarimo priložnost, da poskrbimo zase in partnerski odnos ter družini povrnemo varnost in dostojanstvo. Pripravljeni moramo biti, da rečemo DA! in NE!, ko je to potrebno. Ne smemo pozabiti dejstva, da tako kot znotraj para tudi partnerstvo in starševstvo povezuje vzajemnost v dobrem in slabem, saj smo otroci medgeneracijski »izdelek«, ki na poti razvoja najde sebe medtem, ko predeluje grehe, zmote in rane prednikov. Na tej točki se vselej spomnim stare biblične modrosti, ki pravi: Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti«.(Jer 31, 29-30) V kolikor bosta na vajini poti potrebovala strokovno pomoč, zgrabita jo z obema rokama, saj v tem je vajin pogum in zdrava skrb. Želim vama sočutnih pogovorov in medsebojnega zaupanja! Edin Duraković, www.studio-simbalein.si