Govoriti o bolezni in smrti ni nikoli lahko. Že nam odraslim je težko, ko se je treba pogovarjati o bolezni, še težje o izgubi/smrti ljubljene osebe. Ne najdemo pravih besed, ne znajdemo se. Bolezen in smrt sta del življenja in vsi se prej ali slej srečamo z njima, pa vendar bi ju velikokrat raje potisnili nekam daleč stran. Vsaka bolezen in vsaka izguba prineseta v družino spremembe in tudi veliko čutenj (strah, žalost, jezo ...). Otroci so zelo senzitivni, dovzetni in zelo dobro zaznavajo, kaj se v družini dogaja, čeprav mogoče vsega ne razumejo. Prav zato se je treba pogovarjati z otroki tudi o težkih temah, kot sta bolezen in smrt, ter jim jih pomagati razumeti. Otroci dojemajo bolezen in smrt na svoj način – odvisno od razvojne stopnje, življenjskih okoliščin in izkušenj. Predšolski otroci še ne razumejo, da bolezen lahko vodi v smrt in da je smrt nekaj dokončnega, čutijo pa čustvene spremembe bližnjih. Starejši otroci se zavedajo, da je smrt nekaj dokončnega in več razmišljajo o ljubljeni osebi. Vaša otroka sta nekaj let narazen, zato boste morali izbrati za vsakega njemu primerne besede. Ko se pogovarjate z otrokoma, bodite iskreni in realni. Ne olepšujte stvari, ker se bolezni in smrti ne da olepšati. Mogoče vam bodo pri izbiri besed pomagale informacije, ki sledijo. Mlajših otrok po navadi ne zanimajo podrobnosti in jih ni treba navajati. Otroku lahko poveste, da je dedkovo telo bolno in bo nehalo delovati: ne bo več hodil, spal, jedel, govoril … ne bo čutil bolečine in ne boste ga več videli. Dobro je otroku pojasniti, da ne umremo zaradi vsake bolezni. S tem preprečite, da ga v primeru, ko bo sam zbolel za prehladom, ne bo strah, da bo umrl. Poskušajte se izogibati stavkom, ki otroka lahko zmedejo: npr. dedek bo odšel, počival, spal, ko bo umrl … Otrok lahko to dojame dobesedno in prenese nase ali na druge družinske člane (npr. mama odhaja v službo in bo umrla, jaz grem spat …). Pri mlajšem otroku si lahko pomagate tudi s kakšno otroško knjigo, igro, risanjem. Večji otroci bolj razumejo naravni ciklus minevanja in prenesejo več podrobnosti. Kot mamica poznate svoja otroka in globoko v sebi čutite, koliko razlage potrebujeta. Lahko ju vprašate, ali imata kakšna vprašanja. Včasih otroke skrbi čisto nekaj drugega kot nas odrasle. Ko se boste pogovarjali z njima, opazujte njune odzive. Bodite pozorni tako na to, ali želita več informacij kot tudi na to, če bo preveč informacij, ali ju bo kaj od tega, kar boste povedali, vznemirilo. Otroci vse to zelo dobro pokažejo. Če je preveč informacij, se pozornost preusmeri drugam, ni več pozornega poslušanja. Če pa jih kaj vznemiri, prav tako dajo vedeti. Takrat potrebujejo samo več besed, ki jih bodo umirile.