Težava, ki jo opisujete je povezana za ustvarjanjem varne strukture pri vzgoji, v kateri pa morata sodelovati oba starša enakovredno, le vsak na svoj način, saj sta si oče in mama različna tako po spolu, vlogi kot tudi osebnostno. Zato je odsotnost moža vsekakor pretirana in neodgovorna do sina in vas kot partnerke v starševski vlogi. Pri tem se najbrž ne počutite le sama za vse, ampak tudi neupoštevana, izkoriščena, kakor da niste pomembna. Čutite jezo in nemoč? Če da, potem v resen pogovor z možem in mu to zaupajte, povejte kaj vas moti, skrbi in kaj so vaše potrebe in kaj so vaše meje. Dejstvo, da nimate zaposlitve in družbe, vas postavlja v tvegano situacijo nemoči, v kateri mora jeza ven v odločnost za ukrepanje, sicer se ta obrača navznoter (če se že ni) in tako drsimo v depresijo. Če ranljivosti v partnerstvu še ne zmorete in če čutite, da vas partner ne stoji ob strani, vas ne jemlje resno, se kar obrnite po strokovno pomoč, da si naberete moči za ozaveščanje dejavnikov nizke samopodobe (od kod prihaja sporočilo, češ da se ne znate vklopiti v družbo, da si ne zmorete poiskati zaposlitve ipd.?) in da pričnete zase zahtevati več, ker vse to, kar je v tem »več«, si zaslužite. To potrebujemo vsi, vi še bolj, še najbolj pa varno mamo in očeta potrebuje sin. Razlogov za ukrepanje je veliko, vprašanje je katero pot boste izbrala. Želim vam odločnosti in vztrajnosti!