Pozdravljeni.

Življenje z tiki mladostnika zagotovo zaznamuje, počuti se drugačen, socialno okolje se ne odziva vedno spodbudno in v duši mladega človeka nastaja »sram sebe«, nastaja strah pred socialnimi stiki, tesnoba lahko postaja vse večja in večja. Izolacija kot umik pred stresorji sicer res prinese kratkotrajno olajšanje, a na dolgi rok lahko prinaša tudi depresijo, anksioznost, socialno fobijo itd., kar prinese dodatno duševno stisko. Ko sem prebrala vaše pismo sem se vprašala ali je vaš sin kdaj hodil na psihoterapijo? Psihoterapija je prostor kjer se lahko pogovarjaš o sebi, o svojih stiskah, strahovih, razreševanje travmatskih izkušenj iz preteklosti. Skozi terapevtski odnos se razvija boljša samopodoba. V našem sistemu je psihoterapija največkrat žal samoplačniška. Gre za proces, kot tek na dolge proge, redna tedenska srečanja skozi daljše obdobje, ki ponudijo posamezniku osebno rast skozi samospoznavanje. Pomembno se je tudi naučiti načrtnega sproščanja telesa (kar izboljša tudi spanje), sprejemanja sebe in učenje življenja s tiki. Psihoterapija nas nauči soočenja z samim seboj, uči nas soočenja z čustvi, obvladovanja misli, nauči nas, da sprejemamo sebe takšne kot smo. Kadar so težave težje in se pojavi npr. huda anksioznost (konstanten namir, hudi strahovi, panični napadi) ali depresija, je priporočljivo obiskati tudi zdravnika psihiatra (ni enako kot psihoterapevt), ki predpiše tudi zdravila, ki so usmerjena na odpravo neželjenih simptomov.

Prijazen pozdrav, Laura Tratnik, www.laura-psihoterapija.net