Iz vašega pisanja razumem, da ste pomoč iskali že drugje. Škoda, da niste napisali, kaj vse vam je bilo svetovano in kaj je učinkovalo pri vašem sinu.

Večina staršev se trudi svoje otroke vzgajati najboljše in prepričani so, da je njihova vzgoja dobra. Vzgoje nas nihče ne uči, zato je večinoma »podedujemo« od svoji staršev in starih staršev. To pomeni, da prenašamo vzorce naprej, pogosto pa ne razmišljamo ali so ustrezni. Prav lahko se tudi zgodi, da smo bili sami deležni izredno stroge vzgoje in si zaobljubimo, da naš otrok ne bo trpel na enak način. Zato mu dajemo samo ljubezen.

Pišete, da ima vaš sin zelo rad otroke, da je rad v njihovi družbi. Morda je to prvi pokazatelj, da mu manjka vrstniške družbe, kar ne pomeni nujno vrtca. Je pa to način druženja z vrstniki, kjer del časa preživijo nevodeno, neusmerjeno, spontano. To so namreč tisti trenutki, ko si otroci določajo mesto v skupini in se učijo sodelovanja z drugimi.

Pravite, da vaš sin potisne, ko ugotovi, da ni tak, kot si je zamislil. Tukaj ne razumem točno, na kaj merite – da ni on tak, kot bi želel ali da drugi niso taki, kot si jih je on zamislil. Če doživlja druge, da niso taki, kot si jih je sam zamislil, je to edino logično in prav. Kajti nihče ne more biti čisto tak, kot si ga mi želimo imeti. Vedno moramo začeti pri spreminjanju svojega vedenja.

Raje si ne želita oz. ne čakajta, da bo prišel nekdo, ki mu bo vrnil. Za otroka, ki ne obiskuje vrtca je to lahko stresna izkušnja, poleg tega ne morete vedeti, kdaj bo prišel »nekdo«, ki mu bo »že pokazal«. Lahko se to zgodi šele v šoli. Vidva sta tista, ki mu morata pokazati, vidva sta tista, na kogar mora »naleteti«. Starši morajo otroke učiti pravih vedenj in jih opozarjati oz. kaznovati ob neprimernih. Če starši pasivno stojijo, ko otrok počne nekaj nesprejemljivega, ne moremo pričakovati, da bo znal ločiti pravo od nepravega. In zdaj je ravno pravi čas, da ga začneta učiti primernih načinov vedenja v družbi, če ne, bo imel z njimi celo življenje težave, česar pa verjamem, da ne želita.

Pri tako majhnih otrocih pogosto pogovori niso najbolj uspešna oblika reševanja težav, saj v male glavice ne morejo stlačiti vseh besed in situacij. Uporabljamo raje kazni in nagrade. Kazni kot zahteve za spremembe vedenja, nagrade pa za ojačitev pravih ravnanj.

Koliko je v resnici ljubosumen, ne morete vedeti. Je pa večja verjetnost, da je posesiven, če pišete, da se posvečata samo njemu. Tudi to ni najbolje, ker ne bo vedno on, sam in edini. Zdaj kmalu niti v družini ne več in kasneje tudi v skupnosti ne (vrtec, šola). Začnite ga načrtno trenirati na »neposvečanje«. Recite mu, da berete časopis, da imate delo. Mora se naučiti čakati.

Ker verjamem, da ga imate zares radi, je zadnji čas, da vzgojo začnete obračati v njegov prid. To pa pomeni, da zdaj poleg »cartanja« in pogovorov pride na vrsto tudi disciplina in red ter odgovornost. Trenutno ste vi tisti najpomembnejši, ki mu lahko pomagate na poti do prave in odgovorne samostojnosti.

Srečno tudi novemu članu.