Lepo pozdravljeni,

Najlepša hvala za vaše vprašanje in razumljiv opis težave, s katero se srečujete. Možen vzrok za dečkovo agresivno vedenje se skriva v zadnjem delu vašega vprašanja, kjer ugotavljate, da ste veliko odsotni. Ne samo vi, temveč tudi vaš mož. Glede na dane razmere ste se smiselno odločili, da z vašim sinom čim več časa preživi njegova babica. Kljub temu, da babica predstavlja družino, je več kot očitno, da pogreša svoja starša. Otroci zelo dobro vedo, da je rutina drugačna, ko so doma ali pri babici. Tudi kakovost časa in aktivnosti, ki jih izvajata, so doma drugačne od tistih pri babici. Vsekakor verjamem, da je babica dobra, ljubeča in varna izbira, vendar za vašega sina nezadostna, saj mu nekaj primanjkuje. Ker tega ne dobi, se zateka v nasilno obnašanje. Ko se agresivno vede, so vse oči uprte vanj – dobi pozornost. Ne glede na to, da je pozornost negativna, ker ga kregate ali pa mu za kazen vzamete igrače, je za določen čas zadovoljil svoje potrebe. Katere potrebe imam v mislih? Gre za potrebe, ki jih uvrščamo v t.i. psihološko lakoto; otroci so lahko lačni spodbude, prepoznavnosti ali strukture. Če psihološke lakote ne zmanjšamo in ostajamo »lačni«, se zgodi, da iščemo načine, kako jo zadovoljiti. Ker je naše čustveno ravnovesje porušeno, potrebe zadovoljujemo hitro in neučakano. Enako se zgodi pri vašem sinu: tepe, grize in se zateka v laži.

Če je otrok izpostavljen premalo spodbudam (to pomeni, da je premalokrat pozvan ali udeležen v aktivnostih, kjer je v interakciji z drugimi), njegovi možgani to prepoznajo kot stres. Da bi spremenili to neprijetno stanje in zmanjšali stres, postanejo aktivnejši. Odrasli svoj stres zmanjšujemo tako, da spijemo kozarec kave ali čaja, začnemo pogovor ali prižgemo radio, ki prežene naše pomanjkanje zunanjih dražljajev. Malčki si lahko npr. začnejo puliti lase, starejši pa teči po prostoru in kričati, da jih opazimo. Otroci imajo na voljo manj sredstev kot mi, odrasli. Zato za izberejo agresivno, glasno in destruktivno aktivnost (npr. brcanje, grizenje ali enostavno polijejo sok po mizi). Otroci vedno znova in znova iščejo potrditev, saj jim to da vedeti, da jih prepoznamo in da jih sprejemamo in imamo radi.

Svetujem vam, da v svojem natrpanem urniku najdete čim več časa za svojega sina. Poglejte, kako bi se z možem lahko uskladila, da sta (četudi) določen čas ločeno čim več doma z vašim sinom (eno popoldne ste doma vi, drugo popoldne vaš mož, potem je en dan pri babici itn.). Ko ste skupaj doma, se dogovorite, kaj boste počeli. To ne pomeni, da morate biti nujno vključeni v vsako igro vašega sina. Dogovorite se lahko tudi, da se on igra in vi v istem prostoru počnete nekaj drugega – že fizična bližina je včasih povsem dovolj. Ko ima otrok občutek, da se lahko kadarkoli je to potrebno stisne k mamici ali očku, mu to da občutek varnosti in ljubezni. Seveda mu odgovarjajte na njegova vprašanja, se z njim zapletite v pogovor, ga vsake toliko časa (vendar ga ne motite pri njegovi igri, saj se mora naučiti samostojnosti) kaj vprašajte. Zvečer, ko se umiri, pa mu lahko mirno razložite, kako naj se vede v vrtcu, da bo lahko sklepal prijateljstva. Otroci veliko razumejo, potrebno je izbrati pravi trenutek. V primeru vašega sina je smiselno, da ga učite, ko je umirjen (tj. najbolje zvečer in ga nato spomnite, ko ga pustite v vrtcu). Ko se čez dan pravil ne drži, pa ga kaznujte. Seveda mora vedeti, kje so meje, zato ne popuščajte.

Pri vsem skupaj je pomembno, da znate okrepiti in ohraniti svoj notranji mir. Starši se veščin, kako lahko učinkovito rešujejo najrazličnejše vedenjske težave svojih otrok, naučijo s programom Čuječe materinstvo (www.cujecematerinstvo.si). Najdragocenejše spoznanje je, da lahko vsak trenutek sprejemete točno takšen, kot je... Potem pa iščete rešitve, namesto da bi se ukvarjali s tem, kaj ste naredili narobe, če ste dobra mama ipd. Vedite, da ste dobra mama in vsaka izmed nas včasih potrebuje kakšno podporo.

Želim vam veliko časa in prijetnih trenutkov z vašim navihančkom.