Spoštovana mamica Iris, Iz vsega napisanega sklepam, da vaša dveletnica nima težav oz. motenj v delovanju gibalnega aparata. Glede na njeno starost je očitno, da prihaja v obdobje, ko dodobra začenja preizkušati vaše meje in poskuša uveljavljati svojo voljo. Pred sprehodom z deklico naredite dogovor: kam greste in do kje se boste sprehajali. Če imate več sprehajalnih poti, lahko deklica sama odloči o tem, po kateri bi šli. Vi pa odločite, do kje se boste sprehajali. Jasno ji dajte tudi vedeti, da je na sprehodu ne boste nosili pod nikakršnim pogojem. Izberite pot, ki jo bo deklica realno lahko prehodila tja in nazaj sama in upoštevajte njeno hitrost hoje. Na začetku naj dogovor vsebuje tudi nagrado za samostojno prehojeno pot. Nagrada naj bo simbolična, a taka, da ji bo nekaj pomenila (nekaj, česar ne dobi pogosto). To pomeni, da ji pred sprehodom poveste za nagrado ali jo celo pokažete. Npr: » Če boš danes sama hodila na sprehodu, boš dobila tole štampiljko.« Kasneje ji bo sprehod postal rutina in nagrade začnete opuščati. Potem je vse na vas. Pod nobenim pogojem ne smete popustiti. Če se vrže na tla, greste enostavno naprej (izberite pot, ki je varna in vas ne bo skrbelo zaradi prometa). Brez prošenj, ptičkov in škratkov. Ko bo videla, da mislite resno in jo zapuščate, bo vstala in zagotovo prišla, saj je še vedno z vami v fazi primarne simbioze, kar pomeni, da bo ob tem začutila separacijski strah. In ne nagrajujte, v kolikor je bilo teh motenj na sprehodu preveč.