O nacionalni akciji NAJSRČEKBIJE

Nenadna srčna smrt je najpogostejši vzrok smrti v Evropi, v Sloveniji pa vsako leto za posledicami le-te umre okoli 2.000 oseb. Ključen podatek je, da se skoraj 75% vseh srčnih zastojev zgodi v pričo laičnih očividcev, stopnja umrljivosti pa je izredno visoka, blizu 95%. Glavni razlogi za tako porazno stopnjo umrljivosti v primeru srčnega zastoja izhajajo iz dejstva, da je za preživetje ponesrečenca ključen hiter in pravilen odziv reševalcev. Ker se kar ¾ vseh srčnih zastojev zgodi v pričo laičnih očividcev, so pravzaprav reševalci-laiki edini, ki lahko s svojo usposobljenostjo in prisebnostjo odločneje prispevajo k znižanju stopnje umrljivosti. Žal je poznavanje temeljnih postopkov oživljanja (v nadaljevanju: TPO) med laiki zelo skromno; v večini primerov je naš edini stik s TPO povezan s postopkom pridobivanja vozniškega dovoljenja. To je odločno premalo, zato se laiki največkrat ustrašijo nudenja pomoči in otrpnejo. Strah, ki izvira iz slabega poznavanja TPO, je pogosto še toliko večji, če je ponesrečenec otrok, neznanje pa lahko povzroči tudi napake in neučinkovitosti pri nudenju pomoči ali na druge načine zmanjša verjetnost preživetja ponesrečenca. Glede na v letu 2010 posodobljene strokovne smernice temeljnih postopkov oživljanja pa je moč ugotoviti, da med napake pri oživljanju sodi tudi enaka obravnava odraslih in otrok – temeljni postopki oživljanja otrok se namreč razlikujejo v nekaterih pomembnih korakih, s čimer velika večina laične javnosti v Sloveniji do danes še ni bila sistematično seznanjena, napake pa so lahko za otroka usodne.

Reševalec-laik mora biti torej sposoben prepoznati simptome zastoja srca, čim bolje poznati TPO, poznati razlike pri oživljanju otroka oziroma odrasle osebe, poznati pomagala, ki so mu na razpolago v okolici nesreče, in nenazadnje biti podzavestno pripravljen pomagati, da ga strah ne omeji. To je mogoče le, če se je reševalec-laik predhodno spoznal s TPO in kar je še bolj pomembno, da pridobljeno znanje redno osvežuje. Odgovorne institucije do danes niso poskrbele, da se to področje učinkovito sistemsko uredi – kljub vedenju, da je za hiter in pravilen odziv potrebno poznavanje TPO ponotranjiti, kar je mogoče le s pogostim osveževanjem znanja. Akcija Najsrčekbije je poskus rešitve te problematike.

V izhodišču gre za akcijo usposabljanja laikov, ki se poklicno ukvarjajo z otroki (vzgojitelji, učitelji, trenerji, vodniki, animatorji itd.) na temo TPO otrok, ki jo je po zadnjih smernicah iz 2010 v 2-urni praktično-teoretični tečaj oblikoval primarij Ivan Vidmar, dr. med., mednarodno priznani inštruktor in vodja Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo v UKC Ljubljana. Že v prvem letu je usposabljanje v sklopu akcije Najsrčekbije opravilo preko 1600 vzgojiteljev in učiteljev iz 35 slovenskih vrtcev in osnovnih šol.

Ob nadaljevanju osnovnega namena akcije Najsrčekbije bomo v letošnjem in v prihodnjih letih aktivno poskušali k sodelovanju privabiti še starše vrtčevskih in osnovnošolskih otrok in nato še vse ostale prebivalce, s čimer akcija postopoma postaja dostopna kar najširši javnosti, torej vsem potencialnim laikom-reševalcem. S tem bo akcija Najsrčekbije, ki je po mnenju vodilnih pri Evropskem združenju za pediatrijo že zdaj unikaten, pionirski projekt v EU, pridobila na svoji relevantnosti in učinku, saj poleg postavljanja varnostnega standarda v vrtcih, osnovnih šolah in najrazličnejših društvih (certifikat Najsrčekbije; TPO otrok) po novem skrbi tudi za ozaveščanje (t.i. detabuizacijo oživljanja) in usposabljanje javnosti za TPO otrok oziroma odraslih in je s tem vedno bliže želeni ureditvi te problematike na sistemski ravni, ki bo zagotovo dvignila kvaliteto življenja vseh državljanov.